Modul 1 · Poglavje 3
Ekosistemske storitve v podnebno odpornem (prilagojenem) sistemu pridelave
Ekosistemske storitve in podnebno odporni sistemi pridelave so tesno povezani. Ekosistemske storitve igrajo ključno vlogo pri zagotavljanju odpornosti sistemov pridelave na podnebne spremembe. Ekosistemske storitve so koristi, ki jih ljudje pridobijo iz ekosistemov. Vključujejo zagotavljanje storitev, kot sta hrana in voda, regulativnimi storitve kot sta nadzor podnebja in nadzor bolezni, ter kulturne storitve, kot so rekreacija in estetske vrednosti [10]. Sistemi pridelave, ki so odporni na podnebne spremembe, so zasnovani tako, da so bolj odporni na vplive podnebnih sprememb, kot so suša, poplave in ekstremni vremenski dogodki. Ti sistemi vključujejo prakse, ki med drugimi koristmi povečujejo zdravje tal, zmanjšujejo erozijo tal, varčujejo z vodo in na splošno izboljšujejo cikle hranil. Ekosistemske storitve zagotavljajo osnovo za sisteme pridelave, ki so odporni na podnebne dejavnike, z zagotavljanjem potrebnih virov in funkcij za podporo celotne pridelave. Zdrava tla so na primer osnova za rast, čista voda pa je bistvena za namakanje. Biotska raznovrstnost ima med drugim tudi ključno vlogo pri opraševanju in zatiranju škodljivcev. Spodbujanje in vzdrževanje ekosistemskih storitev sta bistvenega pomena za razvoj podnebno odpornega sistema pridelave. To je mogoče doseči s praksami, kot so ohranitveno kmetijstvo, agrogozdarstvo ali integrirano zatiranje škodljivcev. Naštete prakse so zasnovane za izboljšanje ekosistemskih storitev, hkrati pa povečujejo produktivnost in zmanjšujejo vplive kmetijstva na okolje.
Kategorije ekosistemskih storitev
Ekosistemi po vsem svetu zagotavljajo ključne storitve, ki omogočajo delovanje človeške družbe. Za te storitve se je začel uporabljati izraz ekosistemske storitve. Te lahko razdelimo v več kategorij. Običajno jih delimo na štiri osnovne: (1) oskrbovalne storitve, (2) regulativne storitve in (3) kulturne in socialne storitve. Te storitve so neposredno v uporabi ljudi, vendar so za njihov obstoj potrebni najrazličnejši naravni procesi, ki jih uvrščamo v tako imenovane (4) podporne storitve [3].
Oskrbovalne storitve (proizvodnja) zajemajo vse dobrine in storitve, ki jih proizvajajo ekosistemi in se lahko uporabljajo za materialno potrošnjo globalne družbe. Vključujejo pridelavo rastlin, ki zagotavljajo hrano, vlakna, gorivo in druge dobrine ter proizvodnjo pitne vode. Regulacijske storitve urejajo ključne naravne procese, kot je vodni krog, ali poskrbijo za regulacijo toplogrednih plinov in s tem povezanega podnebja. Regulativne storitve tako v veliki meri ustvarjajo razmere, v katerih deluje naša družba. Njihove pomembnosti se navadno zavemo šele, ko pride do odstopanja v njihovem nemotenem delovanju. Takšno odstopanje je lahko poplava, suša, prašna nevihta in podnebne spremembe. Iz tega sledi, da te storitve praviloma niso podvržene trgu, ampak postanejo predmet predpisov, ki izhajajo iz zakonov in drugih predpisov. Kulturne in družbene storitve so vsota tega, kar narava pomeni za naš psihološki, kulturni, umetniški in duhovni navdih. Čeprav te storitve veliko prispevajo h gospodarstvu številnih sektorjev človeške dejavnosti, kot sta turizem in zabavna industrija, literatura in umetnosti na splošno niso podvrženi trgu kot takemu. Dober primer so privlačni turistični kraji ali kraji z bogato biotsko raznovrstnostjo, ki so podvrženi trgu in ustvarjajo dobiček. Podporne storitve, kot so primarna proizvodnja, opraševanje, kroženje hranil itd., z izjemo nekaterih storitev, niso neposredno predmet trga. To zelo otežuje njihovo vrednotenje. Uporaba narave in naravnih virov pogosto vodi v zmanjšanje zmogljivosti ekosistemov za zagotavljanje ekosistemskih storitev. Z rastjo človeške populacije in večanjem priložnosti se povečujeta tudi obseg proizvodnje ali pogostost prevoza. V splošnem se človekov vpliv na delovanje ekosistemov in geokemičnih procesov povečuje. Najbolj so prizadeti sredozemski in zmerni biomi, torej območja, ki so bila zibelka naprednih civilizacij. Ker so proizvodne storitve ekosistemov najtesneje povezane z blaginjo družbe, torej podvržene trgu, se ekosistemi pogosto spremenijo, da se poveča njihova proizvodna zmogljivost. To se pogosto zgodi na račun drugih naravnih procesov in ekosistemskih storitev [3].
Kmetijstvo in osnovne ekosistemske storitve
Večino pokrajine je spremenila kmetijska dejavnost in večina naravnih ekosistemov leži v matriksu kmetijskih tal. Pretvorba naravnih ekosistemov v kmetijske sisteme(agroekosisteme), lahko močno vpliva na sposobnost sistema, da zagotavlja pomembne ekosistemske storitve. Vendar pa so lahko tudi kmetijski ekosistemi pomemben vir ekosistemskih storitev. Tradicionalno so bili agroekosistemi obravnavani predvsem kot viri oskrbovalnih storitev, od tega pa je bil odvisen tudi pristop k kmetijstvu. Kmetijski ekosistemi zagotavljajo tudi podporne storitve, kot so opraševanje, zatiranje škodljivcev, podpora genski raznovrstnosti za prihodnjo kmetijsko rabo, zadrževanje vode v pokrajini, zaščito pred erozijo tal in podpirajo cikle hranil. Ali določen kmetijski sistem zagotavlja in podpira tovrstne storitve pa je odvisno od menedžmenta. Poleg zagotavljanja in regulacije lahko agroekosistemi nudijo tudi različne regulacijske in kulturne storitve ljudem. Regulativne storitve iz kmetijstva lahko vključujejo nadzor nad nevarnostjo poplav, nadzor kakovosti vode, sekvestracijo ogljika in nadzor podnebja z ublažitvijo emisij toplogrednih plinov ter nadzor bolezni in zagotavljanje procesov razgradnje. Kulturne storitve, ki so povezane s kmetijskimi ekosistemi, lahko vključujejo videz krajine, izobraževanje, rekreacijo, turizem ali verske vidike [12]. Ohranjanje biotske raznovrstnosti lahko obravnavamo tudi kot storitev kulturnega ekosistema, na katero vpliva kmetijstvo, saj večina kultur priznava spoštovanje narave kot izrecno človeško vrednoto. Po drugi strani pa lahko biotska raznovrstnost prispeva vrsto podpornih storitev za agroekosisteme in okoliške ekosisteme [10].
Biološko zatiranje škodljivcev, ki spada med podporne storitve [19], je ena bistvenih koristi ekosistemov za kmetijstvo. Znotraj agroekosistemov je to pomembna ekosistemska storitev. Naravni ekosistemi ga pogosto podpirajo. Habitati, v katere človek ne posega, zagotavljajo prostor in raznolike vire hrane za naravne sovražnike kmetijskih škodljivcev (antagoniste), ti pa zagotavljajo biološke regulacijske storitve v agroekosistemih [2]. Takšen biološki nadzor lahko zmanjša pritisk na populacije škodljivih žuželk, kar na koncu zmanjša potrebo po pesticidih ter njihovo proizvodnjo in distribucijo. Ekosistemske storitve, ki jih zagotavljajo antagonisti škodljivcev, lahko na primer neposredno nadomestijo insekticide. Vrednost takšne ekosistemske storitve je tako mogoče kvantificirati in ekonomsko izraziti [5].
Ena najpomembnejših ekosistemskih storitev za kmetijstvo je opraševanje. To ekosistemsko storitev sprožijo naravni habitati v kmetijskih krajinah, kjer lahko prebivajo opraševalci. Ocenjuje se, da okoli 65 % svetovnih rastlinskih vrst potrebuje opraševanje s strani favne (predvsem žuželk), približno 75 % vseh gojenih rastlinskih vrst svetovnega pomena za proizvodnjo hrane pa je odvisnih od opraševanja [8]. Storitve opraševanja so merljive in jih je zato mogoče izraziti tudi ekonomsko, kar pa ne velja za večino drugih ekosistemskih storitev. Vrednost storitve opraševanja se lahko izrazi na primer s skupno vrednostjo poljščin, ki jih oprašijo žuželke. Večina poljščin je le delno odvisna od opraševanja s strani živali, zato je treba upoštevati tudi razmerje odvisnosti ali stopnjo sorazmernega zmanjšanja proizvodnje v odsotnosti opraševalcev. Takšen pristop lahko zagotovi natančnejšo izjavo [9]. Vendar so takšne količinske opredelitve precej nenatančne in so namenjene le splošni oceni potencialnih gospodarskih koristi. Poleg tega večina ocen ne upošteva morebitnih sprememb vrednosti posameznega blaga, ko se povpraševanje poveča zaradi zmanjšane pridelave pridelkov [12]. Kmetijstvo je zelo občutljivo na morebitno izgubo ali degradacijo ekosistemske storitve opraševanja. Eden od dejavnikov, ki lahko poveča to izgubo ali degradacijo, so podnebne spremembe in njihove posledice [10]. Sama ranljivost je predvsem v potencialni izgubi storitev opraševanja na podlagi razmerja med ekonomsko vrednostjo opraševanja z žuželkami in ekonomsko vrednostjo pridelka. Na primer, zahodnoafriške države pridelajo 56 % svetovnih pridelkov stimulansov (tj. kava, kakav, čaj), medtem ko je ranljivost za izgubo opraševalcev kar 90 %. Tako bi lahko imela izguba storitev opraševanja za te pridelke kratkoročno uničujoče učinke na regionalna gospodarstva zahodnoafriških držav in dolgoročno povzročila znatno prestrukturiranje svetovnih cen [12].
Kmetijstvo je največji svetovni porabnik vode (približno 70 %). Zagotavljanje zadostnih količin čiste vode je osnovna ekosistemska storitev. Vrednost ekosistemskih storitev, ki povezani z razpoložljivostjo in kakovostjo vode za kmetijstvo, se v večini ocen odraža le delno. Vegetacija naravnih ekosistemov, kot so gozdovi, lahko pomembno vpliva na akumulacijo, infiltracijo in zadrževanje vode v pokrajini. Rastlinske združbe imajo na splošno dominantno vlogo pri uravnavanju vode in varovanju tal pred erozijo. Gozdna tla imajo običajno višje stopnje infiltracije kot druga tla in ponavadi zmanjšajo kulminacijske tokove in poplave, medtem ko ohranjajo osnovne pretoke [11]. Poleg tega lahko globoko zakoreninjena vegetacija, vključno z drevesi, izboljša razpoložljivost vode in hranil za druge vrste v ekosistemu. To načelo se na primer uporablja v agrogozdarstvu, ki je eno od orodij za podnebno odporne sisteme pridelave. Razpoložljivost vode v agroekosistemih je odvisna tudi od ekosistemske storitve, ki je sestavljena iz sposobnosti zadrževanja vlage v tleh. Površinska in podzemna voda (običajno imenovana modra voda) pogosto vstopa v agroekosisteme prek razvrščanja namakalnih sistemov in v nekaterih delih sveta je ta pot nepogrešljiva. Približno 80 % porabe vode v kmetijstvu izvira iz padavin, ki se shranjujejo v vlagi v tleh in vegetaciji. Takšna voda se imenuje zelena voda [13]. Organska snov (njena količina in kakovost) in talne biotske združbe (edaphon) poleg vegetacijskega pokrova pomembno vplivajo na količino in kakovost vode v tleh in s tem zagotavljajo druge osnovne ekosistemske storitve kmetijstvu. V zvezi s tem napovedi o razpoložljivosti vode za kmetijstvo temeljijo predvsem na predpostavkah o razpoložljivosti modre vode (površinske in podzemne vode), vendar pogosto zanemarjajo prispevek zelene vode (deževnice v tleh in vegetaciji). Končne napovedi o razpoložljivosti vode, na primer za leto 2050, morda niso tako pesimistične. Podnebne spremembe prinašajo večjo spremenljivost padavin. To naj bi povzročilo večjo nevarnost suše ali poplav. S tem povezana povišana temperatura bo povečala tudi splošno povpraševanje po vodi [6]. Trenutno so na kmetijah že poznane prakse upravljanja z vodo (povezane z zeleno vodo), ki lahko bistveno spremenijo te napovedi pomanjkanja vode. Na primer, s prehodom na ohranitvene tehnologije za obdelavo tal (pridelava brez obdelave) ali mulčenje lahko izhlapevanje vode iz tal zmanjšamo za 35-50 %. Poleg tega je zadrževanje deževnice na kmetijah v površinskih zbiralnikih in ribnikih ali podzemnih zbiralnikih zelo učinkovit način, ki lahko kmetom omogoči, da obnovijo do 50 % vode, ki se običajno izgubi v sistemu [12].
Osnovne ekosistemske storitve, ki so na voljo tudi agroekosistemom, so struktura tal in njihova rodovitnost. Dobro zračna tla z zadostno količino organske snovi so osnova za distribucijo hranil v pridelke in zadrževanje vode v tleh. Na strukturo tal (poroznost tal), agregacijo tal in razgradnjo organske snovi vpliva aktivnost bakterij, gliv in makrofavne (nevretenčarji, kot so deževniki). Mikroorganizmi posredujejo pri razpoložljivosti hranil z razgradnjo detritusa (material naravnega razpada kamnin), rastlinskih ostankov (primarna organska snov) in, kjer je primerno, fiksacije dušika v zraku [14][ 15]. Kmetijske prakse, ki poslabšajo strukturo tal in talne mikrobne skupnosti, vključujejo tradicionalno oranje, pogosto brananje z diski ali postopke žetve, ki so povezani z močnim zbijanjem tal. Kmetijske prakse je mogoče uporabiti za zaščito tal in zmanjšanje tveganja erozije in odtekanja vode. Zmanjšana obdelava tal (npr. tehnologije no-till) in drugi ukrepi za zaščito tal, kot je uporaba zelenega gnojila ali vmesnih posevkov (kot pokrovnih posevkov), uporaba kompostov in ustrezno kolobarjenje v procesu pridelave, lahko ohranijo rodovitnost tal. Našteti faktorji prispevajo k dobri strukturi tal, zmanjšujejo izgube hranil in jih ohranjajo na voljo za pridelke. Pokrivni posevki na primer olajšajo zadrževanje tal in hranil med posameznimi posevki v kolobarju [1]. Kolobarjenje vpliva tudi na raznolikost kmetijskih krajin v prostoru in času. Poleg tega ima krajina in njena struktura oziroma prostorska in časovna struktura krajine velik vpliv na raven zagotavljanja ekosistemskih storitev in njihov obseg za agroekosistem [4]. Prav tako lahko vključitev ostankov po žetvi prispeva k povečanju vsebnosti organske snovi v tleh. To končno pomaga pri zadrževanju vode in zagotavljanju hranil pridelkom. Vsi ti procesi nato ščitijo številne ekosistemske storitve, povezane s strukturo tal in predvsem z njihovo rodovitnostjo [14].
Kmetijstvo in negativni vplivi na ekosistemske storitve
Kmetijski ekosistemi ljudem zagotavljajo osnovne surovine, potrebne za človekovo dobro počutje. Vrednost ekosistemskih storitev, ki so povezani s kmetijstvom, je ogromna in pogosto podcenjena. Kmetijstvo lahko zagotavlja tako imenovane negativne storitve, kot so izguba habitata, izpiranje hranil in erozijo, emisije toplogrednih plinov ter obremenitve s pesticidi . Kmetijstvo samo po sebi predstavlja velik pritisk na ekosistemske storitve [19]. V mnogih antropogenih ekosistemih, običajno tistih na obdelovalnih površinah, človek vsako leto priskrbi veliko količino hranil (kar je mogoče razumeti kot nadomestilo za pridelano biomaso). Ta hranila se nato odvzamejo z žetvijo, velik del pa ostane tudi kot izguba zaradi izpiranja, odtekanja in drugih procesov. Če podobno kmetovanje izvajamo na več kot eni površini, potem se njeni vplivi čutijo na ravni celotne pokrajine. To lahko vodi do povečanja koncentracije hranil v vodnih virih. Posledica tega je lahko evtrofikacija ali ekotoksičnost. Iz globalnega vidika je uporaba mineralnih gnojil podvojila vnos dušika iz ozračja v ekosisteme [10]. Tako lahko povečanje proizvodnje (intenzifikacija kmetijstva) zaradi vnosa hranil vodi do zmanjšanja ekosistemskih storitev, kot je oskrba s pitno vodo. Intenzifikacija kmetijstva povečuje skupno porabo agrokemikalij. Vse to vpliva na globalne tokove energije in snovi v naravi. Intenzifikacija kmetijstva lahko ogrozi ali poslabša številne ekosistemske storitve, ki jih zagotavlja okoliška pokrajina in njena biotska raznovrstnost. V mnogih regijah sveta je intenzifikacija kmetijstva povzročila poenostavitev krajinske strukture s širjenjem kmetijskih zemljišč, povečanjem velikosti polj, zmanjšanjem vegetacije na robovih polj in odpravo naravnega okolja [15]. Poenostavitev krajinske strukture prispeva k povečanju pritiska škodljivcev preko možnosti, ki jih ponujajo monokulture in njihovo območje. Nasprotno pa vodi do zmanjšanja populacije njihovih naravnih sovražnikov.
Podpora za storitve kmetijskega ekosistema in ustrezno upravljanje
Agroekosistemi po vsem svetu kažejo velike razlike v strukturi in delovanju. Dejansko so jih oblikovale različne kulture v različnih socialno-ekonomskih razmerah v različnih podnebnih regijah. Funkcionalni kmetijski ekosistemi vključujejo enoletne monokulture, trajne sadovnjake, pašne sisteme, pašne sisteme na suhih tleh, tropske sisteme kolobarjenja, majhne mešane sisteme gojenja, riževa polja, tropske nasade (npr. oljna palma, kava, kakav), kmetijsko gozdarstvo ter tudi bogate domače vrtove. Ta raznolikost sistemov kmetovanja ima za posledico zelo spremenljiv obseg in prinaša številne ekosistemske storitve. Tako kot se dobavne storitve in proizvodi, ki so pridobljeni iz teh kmetijskih ekosistemov razlikujejo med seboj, se razlikujejo tudi podporne storitve, storitve urejanja in kulturne storitve, kar povzroči izjemne razlike v vrednosti, ki jo te storitve zagotavljajo znotraj in zunaj kmetijskega ekosistema [12]. Medtem ko povečuje vrednost oskrbovalnih storitev, kmetijstvo pogosto zmanjšuje ekološke storitve, ki jih zagotavljajo kopenski ekosistemi. Kljub temu lahko ustrezno upravljanje ključnih procesov izboljša sposobnost agroekosistemov za zagotavljanje širokega spektra ekosistemskih storitev [4].
Ustrezno gospodarjenje na kmetijah lahko znatno izboljša celoten obseg in kakovost ekosistemskih storitev, ki jih zagotavlja kmetijstvo [16]. Kmetje redno podpirajo oskrbovalne storitve z vložki in praksami za povečanje donosa. Pravilno upravljanje lahko izboljša tudi ekosistemske storitve, kot so opraševanje, biološki nadzor škodljivcev, rodovitnost in struktura tal, urejanje vode in spodbujanje biotske raznovrstnosti [12]. Upravljanje obrobnih habitatov (pobočij, razpršenega zelenja v pokrajini ali robov zemljišč) znotraj agroekosistema lahko zagotovi vire, ki so potrebni za opraševalce ali naravne sovražnike škodljivcev na pridelkih. Priporočljivo je vključiti trajnice v pridelovalne prakse za spodbujanje biotske raznovrstnosti na splošno in zlasti za spodbujanje opraševalcev in antagonistov. Podporo za raznolikost pridelkov je mogoče doseči s polikulturami, prekrivnimi posevki ali agrogozdarstvom [7]. Podobne prakse lahko koristijo divjim opraševalcem in zmanjšajo agrokemične vnose (pesticide) ali zmanjšajo potrebo po oranju. Hkrati te prakse prispevajo k spodbujanju sekvestracije ogljika – glavne storitve ekosistema v povezavi z naraščajočo količino CO2 v ozračju. Zadrževanje ogljika v tleh zagotavlja tudi dodatne ekosistemske storitve z ohranjanjem strukture in rodovitnosti tal, izboljšanjem kakovosti tal, povečanjem učinkovitosti agronomskih vložkov in izboljšanjem kakovosti vode s filtriranjem in denaturacijo onesnaževal. Zlasti ukrepi za zaščito tal, kot je ohranjanje tal z minimalno obdelavo, lahko prihranijo ogljik v tleh. K temu pripomoreta tudi omenjeno kolobarjenje in sortiranje prekrivnih posevkov, ki zmanjšujeta nevarnost erozije in prispevata k ohranjanju organskega ogljika v tleh. Učinkovito ravnanje z gnojem lahko znatno zmanjša tudi povezane emisije živalskih odpadkov. Zamenjava sintetičnih dušikovih gnojil s stročnicami, ki uporabljajo biološko fiksacijo dušika, prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, kar posledično prispeva k spodbujanju učinka tople grede [12].
Glede na podnebne spremembe bodo potrebni odporni oziroma prilagojeni sistemi kmetovanja [17]. Trajnostno upravljanje kmetijskih ekosistemov ali trajnostna intenzifikacija z upravljanjem ekosistemskih procesov lahko poveča proizvodnjo hrane, hkrati pa zmanjša nekatere negativne vplive intenzifikacije na biotsko raznovrstnost in z njo povezane storitve ekosistemov. Ustrezne prakse kmetovanja so ključne za uresničevanje koristi ekosistemskih storitev in ključni za zmanjšanje negativnih vplivov kmetijstva na podnebne spremembe [4].
Literatura
Bernas, J., Konvalina, P., Brom, J., Moudrý, J., Veselá, T., Bucur, D., Dirja, M. & Shim, S. (2020). Agrotechnology as key factor in effective use of water on arable land. Assessment and Protection of Water Resources in the Czech Republic, 275-312.
Fiedler, A. K., Landis, D. A., & Wratten, S. D. (2008). Maximizing ecosystem services from conservation biological control: the role of habitat management. Biological control, 45(2), 254-271.
Frouz, J., & Frouzová, J. (2021). Aplikovaná ekologie (Vol. 3). Charles University in Prague, Karolinum Press.
Hasan, S. S., Zhen, L., Miah, M. G., Ahamed, T., & Samie, A. (2020). Impact of land use change on ecosystem services: A review. Environmental Development, 34, 100527.
Cheng, X., Van Damme, S., Li, L., & Uyttenhove, P. (2019). Evaluation of cultural ecosystem services: A review of methods. Ecosystem services, 37, 100925.
IPCC (2007). Contribution of working group III to the fourth assessment report of the Intergovernmental Panel on Climate Change. Cambridge, UK: Cambridge University Press.
Kay, S., Graves, A., Palma, J. H., Moreno, G., Roces-Díaz, J. V., Aviron, S., Chouvardas, D., Crous-Duran, J., Ferreiro-Domínguez, N., de Jalón, S. G., Măcicăşan, V., Mosquera-Losada, M. R., Pantera, A., Santiago-Freijanes, J. J., Szerencsits, E., Torralba, M., Burgess, P. J. & Herzog, F. (2019). Agroforestry is paying off–Economic evaluation of ecosystem services in European landscapes with and without agroforestry systems. Ecosystem services, 36, 100896.
Klein, A. M., Vaissière, B. E., Cane, J. H., Steffan-Dewenter, I., Cunningham, S. A., Kremen, C., & Tscharntke, T. (2007). Importance of pollinators in changing landscapes for world crops. Proceedings of the royal society B: biological sciences, 274(1608), 303-313.
Kremen, C., Williams, N. M., Aizen, M. A., Gemmill‐Herren, B., LeBuhn, G., Minckley, R., Packer, L., Potts, S. G., Roulston, T., Steffan-Dewenter, I., Vázquez, D. P., Winfree, R., Adams, L., Crone, E. E., Greenleaf, S. S., Keitt, T. H., Klein, A. M., Regetz, J. & Ricketts, T. H. (2007). Pollination and other ecosystem services produced by mobile organisms: a conceptual framework for the effects of land‐use change. Ecology letters, 10(4), 299-314.
MA. (2005). Millenium ecosystem assessment. Ecosystems and human well-being: Synthesis. Island Press, Washington, DC.
Maes, W. H., Heuvelmans, G., & Muys, B. (2009). Assessment of land use impact on water-related ecosystem services capturing the integrated terrestrial− aquatic system. Environmental Science & Technology, 43(19), 7324-7330.
Power, A. G. (2010). Ecosystem services and agriculture: tradeoffs and synergies. Philosophical transactions of the royal society B: biological sciences, 365(1554), 2959-2971.
Rost, S., Gerten, D., Bondeau, A., Lucht, W., Rohwer, J., & Schaphoff, S. (2008). Agricultural green and blue water consumption and its influence on the global water system. Water Resources Research, 44(9).
Sarapatka, B., Abrahamova, M., Cizkova, S., Dotlacil, L., Hluchy, M., Kren, J., Kuras, T., Lastuvka, Z., Lososova, Z., Pokorny, E., Pokorny, J., Pokorny, R., Salasova, A., Tkadlec, E., Tuf, I., Vacha, M., Zamecnik, V., Zeidler, M. & Zalud, Z. (2010). Agroekologie: východiska pro udržitelné zemědělské hospodaření. Bioinstitut.
Sarapatka, B., Urban, J., Cizkova, S., Hejduk, S., Hradil, R., Jurcik, J., Leibl, M., Matlova, V., Moudry, J., Plisek, B., Pokorny, E., Rozsypal, R., Sedlo, J., Skerik, J., Sonkova, R., Travnicek, P., Vanek, D. and Pinschof, Anton (2009). Organic agriculture. IAEI.
Swinton, S. M., Lupi, F., Robertson, G. P., & Hamilton, S. K. (2007). Ecosystem services and agriculture: cultivating agricultural ecosystems for diverse benefits. Ecological economics, 64(2), 245-252.
Weiskopf, S. R., Rubenstein, M. A., Crozier, L. G., Gaichas, S., Griffis, R., Halofsky, J. E., Hyde, K. J. W., Morelli, T. L., Morisette, J. T., Muñoz, R. C., Pershing, A. J., Peterson, D. L., Poudel, R., Staudinger, M. D., Sutton-Grier, A. E., Thompson, L., Vose, J., Weltzin, J. F. & Whyte, K. P. (2020). Climate change effects on biodiversity, ecosystems, ecosystem services, and natural resource management in the United States. Science of the Total Environment, 733, 137782.
Wood, S. A., Karp, D. S., DeClerck, F., Kremen, C., Naeem, S., & Palm, C. A. (2015). Functional traits in agriculture: agrobiodiversity and ecosystem services. Trends in ecology & evolution, 30(9), 531-539.
Zhang, W., Ricketts, T. H., Kremen, C., Carney, K., & Swinton, S. M. (2007). Ecosystem services and dis-services to agriculture. Ecological economics, 64(2), 253-260.