CLIAVENa podnebje osredotočeno kmetijsko poklicno izobraževanje

Modul 1 · Poglavje 6

Gojenje alternativnih rastlin za proizvodnjo biomase

Jaroslav Bernas, Petr Konvalina, Jaroslav Neumann · 18 min

ENTRCSROSRSL

Pomembnost gojenja alternativnih rastlin za proizvodnjo biomase

Biomasa iz alternativnih energetskih in krmnih rastlin je univerzalni vir energije, preko katerega je mogoče proizvajati tako toploto kot elektriko, pa tudi goriva v plinastem, trdnem in tekočem stanju [23], ali pa proizvajati dragoceno krmno biomaso za živali na kmetiji [31]. Biomasa, med katero sodijo alternativne rastline za energijo, velja za obnovljiv vir energije (OVE) in že dolgo ima ogromen potencial za blaženje učinkov globalnega segrevanja [34].

Posebno pomembna je večnamenskost biomase, ki vključuje proizvodnjo hrane, energije in krme, ohranjanje biotske raznovrstnosti ter socialne storitve v družbi. Prinaša tudi nove priložnosti za upravljanje in raziskovanje strategij v gozdarstvu, kmetijstvu, agrogozdarstvu in pašništvu za blaženje globalnega segrevanja [11] ali [28] ter pozitivno prispeva k odpornosti na podnebne spremembe.

Pomembnost alternativnih rastlin za proizvodnjo biomase se lahko povzame v skladu s tremi glavnimi stebri: socialnimi, okoljskimi in ekonomskimi. Glede na socialne koristi lahko energijske rastline koristijo proizvodnji domače obnovljive energije, kar lahko poveča energetsko varnost in izboljša trgovinske bilance. To bo pripeljalo do ustvarjanja alternativnih virov zaposlitve na podeželju. Gojenje energijskih rastlin bi lahko pripeljalo do ustanovitve združenj/zadrug kmetov. Gojenje energijskih rastlin bi lahko izboljšalo izobraževanje, usposabljanje in pomožne storitve, ki jih ponujajo kmetom. Z ekonomskega vidika lahko proizvodnja energijskih rastlin privede do razvoja novih in dobičkonosnih trgov (biogoriva, kemikalije, materiali, hrana, krma itd.), ki bi kmetom lahko zagotovili nove vire dohodka in zaposlitve. Vključitev energijskih rastlin lahko spodbudi razvoj regionalnih ekonomskih struktur in ustvarja proizvode z višjo dodano vrednostjo. Z okoljskega vidika so okoljske koristi ključnega pomena, saj ima proizvodnja namenskih lignoceluloznih biomasnih rastlin (v tem primeru energijskih rastlin) potencial za zagotavljanje različnih koristi za izboljšanje kakovosti vode, fitoremediacijo in čiščenje odpadnih vod in blata, zmanjševanje emisij ogljikovega dioksida (toplogrednih plinov) in biotsko raznovrstnost. Celo težave s degradacijo tal bi lahko bile zmanjšane, ko se gojijo trajne zeliščne rastline in drevesa z kratkim obratovalnim ciklom. Zahvaljujoč uvedbi energijskih rastlin v sistem gojenja, se lahko zmanjša pritisk na omejene naravne vire. Energisjke rastline lahko pomembno spodbujajo uporabo marginalnih zemljišč in lahko podpirajo divje živali, naravna zavetišča in splošno agrobiodiverziteto [41].

Potencial alternativnih energetskih in krmnih rastlin v povezavi z grožnjo suše

Ena glavnih groženj kmetijstvu je suša. Suša lahko bistveno vpliva na sestavo in delovanje vseh pridelovalnih sistemov in nanjo je treba ustrezno odgovoriti. Alternativne energetske ali krmne rastline lahko prinesejo določene rešitve. Suša je pogosto obravnavana kot glavna grožnja ekosistemom v globalnih podnebnih spremembah. Pomanjkanje vode omejuje donos biomase bolj kot vsi drugi biotski in abiotični dejavniki skupaj. Pogostost in obseg regionalne sušne sezone se nenehno povečujeta. Nedavno napovedani scenariji pogostejših sušnih obdobij in vročinskih valov za Evropo in Sredozemlje so se uresničili [40], prav tako pa tudi večina scenarijev podnebnih sprememb, ki so napovedovali vse bolj ekstremne nihanje padavin, tj. daljše sušne obdobje izmenično z velikimi količinami padavin [13], ali scenariji, ki so napovedovali povečano porabo vode za kmetijstvo. Ena najpogostejših reakcij korenin rastlin na sušo je povečanje dolžine korenin. Ta reakcija je značilna za letne rastline, še posebej za kmetijske pridelke [5]. Možnosti rastline za preživetje v ekstremnih pogojih suše so večje, če lahko dlje časa odloži nevarno zmanjšanje vodnega potenciala protoplazme (zmožnost odlašanja izsušitve) in če se lahko protoplazma bolj izsuši, ne da bi prišlo do poškodb (zmožnost prenašanja izsušitve). Pomembno je tudi, da toleranca na različno vlago v tleh (sušo) odvisna tudi od faze razvoja rastline [13]. Manjša zahteva po vodi bi morala raje pomeniti sposobnost določene vrste, da preživi tudi v pogojih s omejenim dostopom do vlage, ne glede na količino proizvodnje. Pri odpornih rastlinah proti suši opažamo, da imajo odprte stomate tudi takrat, ko primanjkuje vode. Nekatere rastline zvijajo in zvijajo svoje liste (kot nekatere energijske trave) [22]. V številne alternativne energijske rastline so vključene v pridelovalne sisteme prav zaradi odpornosti proti suši ali nizki potrebi po vodi [24] ali [18]. Narediti je treba razliko med sušo v tleh, ki je značilna za pomanjkanje fiziološko dostopne vode v tleh, in atmosfersko sušo. Atmosferska je še posebej nevarna, ker se pojavi v kratkem časovnem obdobju, pridelki pa se običajno nanjo ne morejo prilagoditi. Odpornost rastlin na pomanjkanje vode ni enaka v vseh fazah rastne sezone. Najbolj se zmanjša v t. i. kritičnih obdobjih.

Odpornost proti suši

Rastline (predvsem kmetijski pridelki) se lahko prav tako uporabljajo za odpornost proti suši. Odpornost proti suši je lastnost, ki omogoča rastlinam preživeti obdobje suše (pomanjkanje vode v tleh) ali obdobje visokih temperatur in povezane suhosti zraka brez pomembnega poslabšanja razvoja in zmanjšanja pridelka. Vrste, ki imajo prirojeno odpornost proti suši ali na splošno imajo nizke zahteve po vodi, se lahko izberejo za proizvodne rastlinske sisteme. To se nanaša prav na izbiro alternativnih energijskih rastlin, primerenih za energijske ali krmiščne namene [24] ali [18]. Odpornost proti suši in visokim temperaturam ter njihove kombinacije so prednosti za aridna območja, vendar nimajo takšne uporabe na območjih z zelo spremenljivim vremenom, le kot del široke prilagodljivosti [5]. Odpornost proti suši je kompleksna lastnost, saj je odvisna od številnih okoliščin in dejavnikov: količina in moč koreninskega sistema, razmerje med nadzemno in podzemno maso, morfološke in anatomskih posebnosti stebel in listov, ki lahko vplivajo na upravljanje z vodo pri pridelkih, regenerativna sposobnost in hitrost razvoja itd. Genetika odpornosti proti suši je zelo kompleksna zaradi mnogih dejavnikov, ki jo pogojijo ali nanjo vplivajo [15]. Odpornost proti suši je kompleksna lastnost, zato je težko testirati, za razliko od številnih drugih lastnosti, le v poljskih pogojih, kjer deluje vrsta različnih stresorjev, in reproducibilnost rezultatov v posameznih letih je težka. Toleranca in odpornost proti suši nasploh, vrstam in sortam posameznih pridelkov temeljijo na različnih fizioloških zakonih [5]. Testiranje odpornosti proti suši je metodološko precej zahtevno. Raje se izberejo laboratorijske metode z primerjavo tvorbe mase (suhe snovi) v pogojih suše in v pogojih namakanja, v klimatskih komorah, ali se uporabljajo tudi posredne metode. V poljskih razmerah se dosežena proizvodnja novega križanja ali sort v suhih območjih (letine) primerja s proizvodnjo na območjih z normalnim potekom leta.

Alternativne energijske rastline

Za evropska okoljska območja, primerna za energetske namene, so že izbrane potencialne rastline za proizvodnjo bioenergije, ki učinkovito izpolnjujejo zahteve bioenergetske industrije. Vse rastline ne posedujejo potrebnih lastnosti, zato je treba za vsako agroekološko cono identificirati primerne rastline in prakse, s stalnim izboljševanjem za zmanjšanje stroškov obdelave, gojenja. Med potencialnimi rastlinami za proizvodnjo bioenergije znotraj različnih evropskih okoljskih con spadajo: Koruza, Gorčična semena, Konoplja, Lan, Ricinus, Detelja ali lucerna, Sladkorna pesa, Oljna ogrščica, Sončnica, Krompir, Pšenica, Druge žitarice, Sorgo, Repnjak, Velikanski trs, Trstika, Miscantus, Switchgrass, Evkaliptus in Topol ter vrba. Te rastline se razlikujejo glede na donos, agrookoljsko oceno in geografsko primernost.

Letošnji nasproti večletni energijski pridelki

Izbira najprimernejših alternativnih energijskih rastlin je ključna, še posebej v smislu strateškega in učinkovitega nadomeščanja tradicionalnih ter zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Izbrane alternativne rastline naj imajo visok donos in energetski potencial, ob minimalnih okoljskih vplivih. Odločitev, ali naj se uporabljajo letni ali večletni pridelki, je lahko tudi odprta. Skupna energetska učinkovitost (tj. razmerje med vnosom energije in pridobljeno energijo) je višja pri večletnih pridelkih kot pri letnih (odvisno od donosov in intenzivnosti gojenja). Pozitivni okoljski učinki predvsem iz nasadov večletnih pridelkov zaradi pokritosti tal in večjega vezanja CO2 ter spodbujanja biotske pestrosti. Na splošno imajo boljši vpliv na okolje kot tradicionalni letni pridelki in so povezani z višjimi donosi biomase, boljšo stabilnostjo donosa čiste energije in manjšimi okoljskimi vplivi. Površina, ki bo nato določena za gojenje alternativnih energijskih in krme rastlin, bi morala temeljiti predvsem na potencialih donosov, intenzivnosti pridelave in vrsti uporabljene tehnologije. Tudi proizvodnja letnih pridelkov lahko postane bolj okolju prijazna, na primer, ko se obdelava v kolobarjenju izvaja v minimaliziranem načinu, in zemlja lahko deluje kot skladišče ogljika. Vendar pa je prednost letnih energijskih pridelkov dobro znana in rutinska tehnologija pridelave, prilagodljivost spremembi vrste pridelka in obsega ter možnost uporabe dela proizvodnje po tržnih cenah hrane, krme ali energije.

Gojenje alternativnih rastlin za energijo in krmo v povezavi z blaženjem podnebnih sprememb

Kmetijska dejavnost bistveno prispeva k okoljski škodi, predvsem zaradi rabe zemljišč, uporabe gnojil in porabe energije. Glavni potencial za izboljšave pogosto vključuje povečanje donosa biomase in potencialnega energetskega pridobivanja, izbiro nežnih kmetijskih praks in izključno gojenje večletnih rastlin. Po drugi strani je eden od slabosti rastlin, namenjenih za ekološko energijo, da tekmujejo na obdelovalnih zemljiščih s pridelki hrane. To ni enako v primeru krme, saj služi kot primarni vir biomase za krmljenje živali. Zato se gojenje energijskih rastlin priporoča, še posebej na obrobnih območjih ali na nizko proizvodnih ali drugače degradiranih tleh. Na splošno obstajajo glavna merila za oceno trajnosti energije: uporaba in sprememba uporabe zemljišč, vodni odtis energijskih rastlin, vpliv energijskih rastlin na biotsko pestrost, podnebne spremembe, vezava ogljika, blaženje učinkov toplogrednih plinov (ravnotežje in življenjski cikel) ter ohranjanje plodnosti talDno obrazca

Za uporabo načel trajnostnega razvoja je potrebno prepoznati stroškovno učinkovite načine za zmanjšanje, vsaj deloma, emisij toplogrednih plinov (TGP) tudi v kmetijskem sektorju. Če želimo razmišljati o zmanjševanju proizvodnje toplogrednih plinov znotraj izbranih pridelovalnih procesov, je potrebno osredotočiti se predvsem na njihove najmočnejše vire. Ti so proizvodnja in uporaba dušikovih gnojil ter emisije na polju, povezane z njihovo proizvodnjo in uporabo. Zmanjšanje odmerka gnojil ali celotna sprememba kmetijskega sistema lahko predstavlja rešitev [36]; [14]. Navsezadnje se je zmanjšanje odmerka gnojil, uporabljenih v kmetijskem sektorju, že dolgo časa štelo za ključno dejavnost pri zmanjševanju emisij N2O in NO. Količina TGP iz kmetijstva je v veliki meri odvisna tudi od sistema upravljanja. Konvencionalni kmetijski sistemi temeljijo na večjih vnosih gnojil (organskih in mineralnih), ki so ključni dejavniki za zmanjšanje emisij N2O in NO iz tal. N2O se lahko šteje za glavni toplogredni plin, ekološki sistemi upravljanja pa običajno proizvajajo manj (tudi CO2) zaradi na splošno manjših vnosov [7]. Večino emisij lahko štejemo za tiste, ki so povezane s proizvodnjo in uporabo mineralnih gnojil ter posledicami njihove uporabe. V kmetijskem sektorju, zlasti v sektorju pridelave poljščin, dušikova gnojila predstavljajo relativno kompleksen problem. Na primer, Boehmel in sod. [6] navajajo, da dušikova gnojila predstavljajo 41-64% delež porabe energije pri enoletnih poljščinah in 17-45% delež pri trajnih poljščinah. Pri višjih odmerkih dušika ni več pomembnega povečanja biomase [25]. Učinkovitost uporabljenih gnojil se zmanjšuje z naraščanjem odmerkov gnojenja, saj rastlina ne absorbira velikega dela gnojila, ki namesto tega vstopi v vodo ali zrak [32] v obliki tako imenovanih emisij na polju. Ena od splošnih prednosti trajnih trav je manjša potreba po hranilih in vnosih v obliki kemičnih zaščitnih sredstev kot pri enoletnih poljščinah [29].

Drug način za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (TGP) je zamenjava tradicionalnih pridelkov z drugimi pridelki, ki so prav tako primerni za izbrani namen, tj. za krmo ali energetske namene. Možnosti zmanjšanja emisij TGP se lahko dosežejo s pridelavo manj intenzivnih trajnih poljščin [2]; [26]. To so lahko na primer trajne trave, ki so primerne tudi zaradi svojih lastnosti [3], visoko produktivne vrste enoletnih in trajnih poljščin ali njihove mešanice, ki so že bile izbrane in posebej implementirane [37]. Vendar pa, na primer, koruze še ni mogoče v celoti nadomestiti z njimi z vidika proizvodnje biomase [16]; [3]. Vendar pa lahko z vidika zmanjšanja emisij TGP pri pridelavi koruze rešitev prinesejo kolobarjenje in vključitev medvrstnih posevkov, sistemi minimalne obdelave tal [36]; [1] ali učinkovito upravljanje gnojenja z dušikom [30]. Kljub temu se zaradi narave trajnih poljščin in na splošno manjših potreb po gnojenju pričakuje, da bodo alternativni pridelki za proizvodnjo biomase imeli manjše okoljske vplive v življenjskem ciklu kot tradicionalni enoletni pridelki, ki so se doslej pridelovali [17].

Potencial za izboljšanje pridelka

Možnost izboljšanja potenciala pridelka je v izbiri ustreznih vrst poljščin in genotipov za določene lokacije, ki ustrezajo specifičnim tipom tal in podnebju. Če naj bi bili alternativni energetski ali krmni pridelki pridelani trajnostno, je treba optimizirati pridelovalne prakse za energetske pridelke, namesto da bi jih maksimirali, saj so na splošno potrebni nizkovhodni sistemi, ki zahtevajo zmanjšane vnose hranil in agrokemikalij. Tradicionalne tehnike žlahtnjenja rastlin, selekcije in hibridizacije so večinoma počasne. Na primer, večina miscanthusa, ki se trenutno goji v Evropi, izvira iz sterilnih triploidov, ki se razmnožujejo s pomočjo dragih potaknjencev, ki so lahko občutljivi na pozne zmrzali. Zato se lahko prihodnje raziskave osredotočijo na povečanje produktivnosti z zmanjšanjem občutljivosti na nizke temperature.

Glede na omejene izkušnje z žlahtnjenjem do danes je verjetno, da lahko v naslednjih nekaj desetletjih pričakujemo velike napredke v pridelkih bioenergetskih rastlin, na primer z gensko in ne-gensko spremenjenimi rastlinami. Cilji prihodnjega žlahtnjenja so tako količina (količina pridelane biomase) kot kakovost (na primer struktura rastline ali kemijska narava vhodnega surovega materiala), glavna naloga pa bo podpiranje odpornosti rastlin na podnebna nihanja, oziroma podpora klimatsko odpornega pridelovalnega sistema. Čeprav so gensko spremenjene vrste energetskih rastlin lahko bolj sprejemljive za javnost kot gensko spremenjene prehranske ali krmne rastline, obstajajo še vedno pomisleki glede potencialnih okoljskih vplivov takih rastlin, vključno s pretokom genov iz neavtohtonih rastlin na sorodne avtohtone rastline. Zato lahko ne-gensko spremenjene biotehnologije (tj. izbira rastlin, odpornih na sušo ali zmrzal) ostanejo še posebej privlačne [35].

Perspektiva

Na splošno agronomske raziskave, razvoj in upravljanje alternativnih energetskih poljščin močno zaostajajo za uveljavljenimi enoletnimi prehranskimi pridelki. Razlog za to je predvsem v tem, da v preteklosti vloga kmetijstva pri proizvodnji energije ni bila obravnavana kot strateška zadeva. Ta situacija se je nedavno spremenila zaradi povečanih okoljskih skrbi in povečanih stroškov fosilnih goriv. Pričakuje se, da bo proizvodnja energetskih poljščin prispevala k razvoju novih trgov, podpirala regionalne ekonomske strukture, zagotavljala alternativne vire zaposlovanja na podeželju, spodbujala uporabo obrobnih zemljišč, zmanjšala ravni CO2 in zmanjšala odvisnost od centraliziranih virov. Zato bi si morala dolgoročno uspešna implementacija sistemov energetskih poljščin prizadevati za zagotavljanje prihodkov, okoljske trajnosti, energetske varnosti, prilagodljivosti in ponovljivosti [41].

Reference

  1. Antille, D. L., Chamen, W. C., Tullberg, J. N., & Lal, R. (2015). The potential of controlled traffic farming to mitigate greenhouse gas emissions and enhance carbon sequestration in arable land: a critical review. Transactions of the ASABE, 58(3), 707-731.

  2. Bellarby, J., Foereid, B., Hastings, A., Smith, P. (2009). Cool farming: Climate Impacts of Agriculture and Mitigation Potential (Eds J. Bellarby, B. Foereid, A. Hastings, P. Smith). Scotland, Aberdeen, 44 p.

  3. Bernas, J., Bernasová, T., Gerstberger, P., Moudrý, J., Konvalina, P., Moudrý, Jr., J. (2021). Cup plant, an alternative to conventional silage from a LCA perspective. The International Journal of Life Cycle Assessment, 26(2), 311-326.

  4. Bernas, J., Moudrý Jr, J., Kopecký, M., Konvalina, P., Štěrba, Z. (2019). Szarvasi-1 and Its Potential to Become a Substitute for Maize Which Is Grown for the Purposes of Biogas Plants in the Czech Republic. Agronomy, 9(2), 98.

  5. Bláha, L. Hodnocení vybraných vlastností semen trav a jejich význam pro hodnocení suchovzdornosti. In Osivo a sadba. PAZDERŮ, K. Vydání 1. Praha: Česká zemědělská univerzita v Praze - Katedra rostlinné výroby, 2009. s. 143-149

  6. Boehmel, C., Lewandowski, I., & Claupein, W. (2008). Comparing annual and perennial energy cropping systems with different management intensities. Agricultural systems, 96(1-3), 224-236.

  7. Bos, J. F., de Haan, J., Sukkel, W., & Schils, R. L. (2014). Energy use and greenhouse gas emissions in organic and conventional farming systems in the Netherlands. NJAS-Wageningen Journal of Life Sciences, 68, 61-70.

  8. Chmelíková, L., & Wolfrum, S. (2019). Mitigating the biodiversity footprint of energy crops–A case study on arthropod diversity. Biomass and Bioenergy, 125, 180-187.

  9. Clifton‐Brown, J. C., Stampfl, P. F., & Jones, M. B. (2004). Miscanthus biomass production for energy in Europe and its potential contribution to decreasing fossil fuel carbon emissions. Global change biology, 10(4), 509-518.

  10. Deckmyn, G., Muys, B., Garcia Quijano, J., & Ceulemans, R. (2004). Carbon sequestration following afforestation of agricultural soils: comparing oak/beech forest to short‐rotation poplar coppice combining a process and a carbon accounting model. Global Change Biology, 10(9), 1482-1491.

  11. Dhillon, R. S., & von Wuehlisch, G. (2013). Mitigation of global warming through renewable biomass. Biomass and bioenergy, 48, 75-89.

  12. Ericsson, K., Rosenqvist, H., & Nilsson, L. J. (2009). Energy crop production costs in the EU. Biomass and bioenergy, 33(11), 1577-1586.

  13. Fay, P. A.; Schultz, M. J. Germination, survival, and growth of grass and forb seedlings: Effects of soil moisture variability. Acta Oecologica. 2009, 35, p. 679-684

  14. Gattinger, A., Muller, A., Haeni, M., Skinner, C., Fliessbach, A., Buchmann, N., Mäder, P., Stolze, M., Smith, P., El-Hage Scialabba, N., Niggli, U. (2012). Enhanced top soil carbon stocks under organic farming. Proceedings of the National Academy of Sciences, 109(44), 18226-18231.

  15. Graman, J.; Čurn, V. Šlechtění rostlin (obecná část). České Budějovice: ZF JU 1998, 133 s.

  16. Grieder, C., Dhillon, B. S., Schipprack, W., & Melchinger, A. E. (2012). Breeding maize as biogas substrate in Central Europe: I. Quantitative-genetic parameters for testcross performance. Theoretical and Applied Genetics, 124(6), 971- 980.

  17. Hijazi, O., Munro, S., Zerhusen, B., & Effenberger, M. (2016). Review of life cycle assessment for biogas production in Europe. Renewable and Sustainable Energy Reviews, 54, 1291-1300.

  18. Islam, M. A., & Obour, A. K. (2021). Drought physiology of forage crops. In Handbook of plant and crop physiology (pp. 567-578). CRC Press.

  19. Jasinskas, A., Zaltauskas, A., & Kryzeviciene, A. (2008). The investigation of growing and using of tall perennial grasses as energy crops. Biomass and Bioenergy, 32(11), 981-987.

  20. Jury, C., Benetto, E., Koster, D., Schmitt, B., & Welfring, J. (2010). Life Cycle Assessment of biogas production by monofermentation of energy crops and injection into the natural gas grid. Biomass and Bioenergy, 34(1), 54-66.

  21. Kára, J. (2006). Moderní zemědělské bioplynové stanice. Agromagazín. 7 (11), 62–65.

  22. Kincl, M.; Krpeš, V. Základy fyziologie rostlin. Ostrava: Ostravská univerzita, 2006. 220 s

  23. Knápek, J., Haas, R., Jílková, J. (2010). Energy for sustainable development II: CZ-AT EEG 2010 : research papers of Czech-Austrian Energy Expert Group. Praha: Alfa Nakladatelství, 2010. ISBN 9788087197363.

  24. Koçar, G., & Civaş, N. (2013). An overview of biofuels from energy crops: Current status and future prospects. Renewable and sustainable energy reviews, 28, 900-916.

  25. Koppensteiner, L. J., Kaul, H. P., Piepho, H. P., Barta, N., Euteneuer, P., Bernas, J., ... & Neugschwandtner, R. W. (2022). Yield and yield components of facultative wheat are affected by sowing time, nitrogen fertilization, and environment. European Journal of Agronomy, 140, 126591.

  26. Lehtomäki, A., Viinikainen, T. A., & Rintala, J. A. (2008). Screening boreal energy crops and crop residues for methane biofuel production. Biomass and bioenergy, 32(6), 541-550.

  27. Lewandowski, I., Weger, J., Van Hooijdonk, A., Havlickova, K., Van Dam, J., & Faaij, A. (2006). The potential biomass for energy production in the Czech Republic. Biomass and Bioenergy, 30(5), 405-421.

  28. Lopez-Bellido, L., Wery, J., & Lopez-Bellido, R. J. (2014). Energy crops: prospects in the context of sustainable agriculture. European journal of agronomy, 60, 1-12.

  29. Massé, D., Gilbert, Y., Savoie, P., Bélanger, G., Parent, G., & Babineau, D. (2010). Methane yield from switchgrass harvested at different stages of development in Eastern Canada. Bioresource technology, 101(24), 9536-9541.

  30. Millar, N., Robertson, G. P., Grace, P. R., Gehl, R. J., & Hoben, J. P. (2010). Nitrogen fertilizer management for nitrous oxide (N2O) mitigation in intensive corn (Maize) production: an emissions reduction protocol for US Midwest agriculture. Mitigation and adaptation strategies for global change, 15(2), 185-204.

  31. Moore, J. E. (1980). Forage crops. Crop quality, storage, and utilization, 61-91.

  32. Niggli, U., Fließbach, A., Hepperly, P., & Scialabba, N. (2009). Low greenhouse gas agriculture: mitigation and adaptation potential of sustainable farming systems. Ökologie & Landbau, 141, 32-33.

  33. Ochodek, T., Koloničný, J., & Janásek, P. (2006). Potenciál biomasy, druhy, bilance a vlastnosti paliv z biomasy. ISBN, 80, 248-1207.

  34. Scheer, H. (2005). Energy Autonomy: The Economic, Social and Technological Case for Renewable Energy (1st ed.). Routledge. https://doi.org/10.4324/9781849771122S.

  35. Sims, R. E., Hastings, A., Schlamadinger, B., Taylor, G., & Smith, P. (2006). Energy crops: current status and future prospects. Global change biology, 12(11), 2054-2076.

  36. Smith, P., Martino, D., Cai, Z., Gwary, D., Janzen, H., Kumar, P., Scholes, B. (2008). Greenhouse gas mitigation in agriculture. Philosophical Transactions of the Royal Society of London B: Biological Sciences, 363(1492), 789-813.

  37. Středa, T. a Z. Strašil. Pěstování rostlin pro nepotravinářské účely speciální část. Brno: Mendelova univerzita v Brně Agronomická fakulta, 2014. ISBN 978-80-7509-005-8.

  38. Vassilev, S. V., Baxter, D., Andersen, L. K., Vassileva, C. G., & Morgan, T. J. (2012). An overview of the organic and inorganic phase composition of biomass. Fuel, 94, 1-33.

  39. Vaughan, N. E., Gough, C., Mander, S., Littleton, E. W., Welfle, A., Gernaat, D. E., & Van Vuuren, D. P. (2018). Evaluating the use of biomass energy with carbon capture and storage in low emission scenarios. Environmental Research Letters, 13(4), 044014.

  40. Walter, J., et al. Do plants remember drought? Hints towards a drought-memory in grasses. Environmental and Experimental Botany. 2011, 71, p. 34-40.

  41. Zegada‐Lizarazu, W., Elbersen, H. W., Cosentino, S. L., Zatta, A., Alexopoulou, E., & Monti, A. (2010). Agronomic aspects of future energy crops in Europe. Biofuels, Bioproducts and Biorefining, 4(6), 674-691.