Modul 1 · Poglavje 8
Ekosistemske storitve v okviru odpornih kmetijskih sistemov na podnebne spremembe
Ekosistemski storitve in odporni kmetijski sistemi na podnebne spremembe so tesno povezani. Ekosistemski storitve igrajo ključno vlogo pri zagotavljanju odpornosti kmetijskih sistemov na podnebne spremembe. Ekosistemski storitve so koristi, ki jih ljudje dobivajo iz ekosistemov, vključno z zagotavljanjem storitev, kot so hrana in voda, regulacijske storitve, kot so nadzor podnebja in bolezni, ter kulturne storitve, kot so rekreacija in estetske vrednote [10]. Odporni kmetijski sistemi na podnebne spremembe so tisti, ki so zasnovani, da so bolj odporni na vplive podnebnih sprememb, kot so suše, poplave in ekstremni vremenski dogodki. Ti sistemi vključujejo prakse, ki med drugimi koristmi povečujejo zdravje tal, zmanjšujejo erozijo tal, varčujejo z vodo in izboljšujejo splošne kroge hranil. Ekosistemski storitve zagotavljajo osnovo za odporne kmetijske sisteme tako, da nudijo potrebne vire in funkcije za podporo celotni pridelavi. Na primer, zdrava tla zagotavljajo osnovo za rast pridelkov, čista voda pa je ključna za namakanje. Biodiverziteta prav tako igra ključno vlogo pri opraševanju in nadzoru škodljivcev, med drugim. Zato je spodbujanje in vzdrževanje ekosistemskih storitev ključno za razvoj odpornih kmetijskih sistemov. To je mogoče doseči s praksami, kot so kmetijstvo s trajnostno uporabo tal, agrogozdarstvo ali integrirano upravljanje s škodljivci, ki so zasnovane za izboljšanje ekosistemskih storitev, hkrati pa povečujejo produktivnost pridelkov in zmanjšujejo okoljske vplive kmetijstva.
Kategorije ekosistemskih storitev
Ekosistemi po vsem svetu zagotavljajo ključne storitve, ki omogočajo delovanje človeške družbe. Za te storitve se je uveljavil izraz "ekosistemski storitve". Te storitve lahko razdelimo v več kategorij. Običajno jih razdelimo v štiri osnovne kategorije: (1) Oskrbovalne storitve, (2) Regulacijske storitve in (3) Kulturne in socialne storitve. Te storitve se neposredno uporabljajo s strani ljudi. Vendar pa so za njihov obstoj potrebni vsi vrsti naravnih procesov, ki so razvrščeni v tako imenovane (4) Podporne storitve [3].
Oskrbovalne (proizvodne) storitve zajemajo vse dobrine in storitve, ki jih proizvajajo ekosistemi in jih je mogoče uporabiti za materialno potrošnjo svetovne družbe. Sem spadajo proizvodnja rastlin, ki zagotavljajo hrano, vlakna, gorivo in druge dobrine, ter proizvodnja pitne vode itd. Regulacijske storitve uravnavajo ključne naravne procese, kot je vodni cikel, ali omogočajo regulacijo toplogrednih plinov in s tem povezanih podnebnih sprememb. Regulacijske storitve tako v veliki meri ustvarjajo okvir okoljskih pogojev, v katerem deluje naša družba, katerih pomembnost se običajno zavedamo šele, ko pride do odstopanja v njihovem nemotenem delovanju. Takšno odstopanje lahko predstavljajo poplava, suša, peščena nevihta ali podnebne spremembe. Iz tega sledi, da te storitve običajno niso podvržene trgu, temveč postanejo predmet predpisov, ki izhajajo iz zakonov in drugih uredb. Kulturne in socialne storitve predstavljajo celoto tega, kar narava pomeni za našo psiho, kulturo, umetniško in duhovno inspiracijo itd. Čeprav te storitve v veliki meri prispevajo k ekonomiji mnogih sektorjev človeške dejavnosti, kot so turizem in zabavna industrija, literatura in umetnost, običajno niso neposredno podvržene trgu kot takemu. Kljub temu lahko na primer privlačna turistična mesta ali kraji z bogato biotsko raznovrstnostjo postanejo predmet trga in ustvarijo dobiček. Podporne storitve, kot je primarna produkcija, opraševanje, kroženje hranil itd., razen nekaterih storitev, običajno niso neposredno podvržene trgu. To otežuje njihovo ocenjevanje. Uporaba narave in naravnih virov pogosto vodi v zmanjšanje zmogljivosti ekosistemov za zagotavljanje ekosistemskih storitev. S povečevanjem človeških populacij in priložnosti se povečuje tudi obseg proizvodnje ali pogostost prevoza. Na splošno človeški vpliv na delovanje ekosistemov in geokemijske procese narašča. Najbolj prizadeti so sredozemski in zmerni biom, tj. območja, ki so bila zibelka naprednih civilizacij. Ker so oskrbovalne storitve ekosistemov najtesneje povezane z blaginjo družbe - tj. podvržene trgu - so pogosto spremenjeni ekosistemi, da se poveča njihova proizvodna zmogljivost. To se pogosto zgodi na račun drugih naravnih procesov in ekosistemskih storitev.
Kmetijstvo in Osnovne Ekosistemske Storitve
Večino krajine je spremenila kmetijska dejavnost, in večina naravnih ekosistemov leži v matriki kmetijskih tal. Pretvorba naravnih ekosistemov v kmetijske sisteme, tj. agroekosisteme, lahko močno vpliva na sposobnost sistema zagotavljanja pomembnih ekosistemskih storitev. Vendar pa lahko agroekosistemi prav tako predstavljajo pomembne vire ekosistemskih storitev. Tradicionalno so bili agroekosistemi obravnavani predvsem kot viri oskrbovalnih storitev, in pristop k kmetovanju je bil odvisen od tega. Vendar pa so v zadnjih desetletjih začeli upoštevati tudi druge vrste ekosistemskih storitev. Dejansko agroekosistemi zagotavljajo tudi podporne storitve, kot so opraševanje, nadzor škodljivcev, podpora genski raznovrstnosti za prihodnjo kmetijsko uporabo, zadrževanje vode v pokrajini, zaščita pred erozijo tal in podpora kroženju hranil. Vendar pa ali določen kmetijski sistem zagotavlja in podpira take storitve, je odvisno od upravljanja. Poleg oskrbovalnih in regulacijskih storitev lahko agroekosistemi človeštvu zagotavljajo različne regulacijske in kulturne storitve. Regulacijske storitve kmetijstva lahko vključujejo nadzor nad poplavami, nadzor kakovosti vode, vezanje ogljika in nadzor podnebja s zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov, nadzor nad boleznimi in zagotavljanje procesov razgradnje. Kulturne storitve, povezane z agroekosistemi, pa lahko vključujejo videz pokrajine, izobraževanje, rekreacijo, turizem ali verske vidike. Ohranjanje biotske raznovrstnosti se lahko tudi obravnava kot kulturna ekosistemskih storitev, ki jo vpliva kmetijstvo, saj večina kultur priznava cenjenje narave kot izrecno človeško vrednoto. Po drugi strani pa lahko biotska raznovrstnost prispeva vrsto podpornih storitev agroekosistemom in okoliškim ekosistemom.
Biološki nadzor škodljivcev, ki je podporna storitev [19], je eden ključnih koristi ekosistemov za kmetijstvo. V okviru agroekosistemov je to pomembna ekosistemska storitev. Naravni ekosistemi jo pogosto podpirajo. Neurejeni habitati zagotavljajo prostore in raznolike prehranske vire za naravne sovražnike kmetijskih škodljivcev (t. i. antagonistov), ki nato v agroekosistemih zagotavljajo biološko regulacijske storitve [2]. Takšni biološki nadzori lahko zmanjšajo pritisk na populacije škodljivih insektov, s čimer se zmanjša potreba po pesticidih ter njihova proizvodnja in distribucija. Na primer, ekosistemski storitve, ki jih zagotavljajo naravni sovražniki škodljivcev, lahko neposredno nadomestijo insekticide. Vrednost take ekosistemske storitve je tako mogoče kvantificirati in izraziti ekonomsko [5].
Ena najpomembnejših ekosistemskih storitev za kmetijstvo je opraševanje. To ekosistemsko storitev sprožijo naravni habitati v kmetijskih pokrajinah, tj. kraji, kjer lahko prebivajo opraševalci. Oceni se, da približno 65% svetovnih rastlinskih vrst zahteva opraševanje s strani favne (predvsem insektov), in približno 75% vseh gojenih vrst kmetijskih pridelkov, ki so globalno pomembne za pridelavo hrane, je odvisnih od opraševanja [8]. Storitve opraševanja so merljive in jih je mogoče izraziti ekonomsko, kar ne velja za večino drugih ekosistemskih storitev. Vrednost storitve opraševanja se lahko izrazi, na primer, z skupno vrednostjo opraševanja s strani insektov. Vendar pa je večina pridelkov le delno odvisna od opraševanja s strani živali. Zato je treba upoštevati razmerje odvisnosti ali stopnjo sorazmernega zmanjšanja proizvodnje v odsotnosti opraševalcev. Tak pristop lahko zagotovi natančnejšo oceno [9]. Vendar pa so takšne kvantifikacije precej nejasne in so namenjene le splošni oceni potencialnih ekonomskih koristi, ki med drugim služi tudi za podporo same pomembnosti ekosistemskih storitev. Poleg tega večina ocen ne upošteva morebitnih sprememb v vrednosti posameznega blaga, saj se povpraševanje povečuje zaradi zmanjšane pridelave [12]. Kmetijstvo je izjemno ranljivo za morebitno izgubo ali poslabšanje ekosistemske storitve opraševanja. Eden od dejavnikov, ki lahko to izgubo ali poslabšanje poveča, je podnebna sprememba in njene posledice [10]. Ranljivost sama po sebi temelji predvsem na potencialni izgubi storitev opraševanja na podlagi razmerja med ekonomsko vrednostjo opraševanja s strani insektov in ekonomsko vrednostjo pridelka. Na primer, zahodnoafriške države proizvajajo 56% svetovnih stimulativnih pridelkov (tj. kava, kakav, čaj), medtem ko je ranljivost za izgubo opraševalcev tako visoka kot 90%. Posledično bi lahko izguba storitev opraševanja za te pridelke imela uničujoče učinke na regionalne ekonomije zahodnoafriških držav v kratkem časovnem obdobju in vodila do pomembne prestrukturiranja svetovnih cen na dolgi rok [12].
Kmetijstvo je največji globalni porabnik vode (približno 70%). Zagotavljanje zadostnih količin čiste vode je osnovna ekosistemska storitev, ki se zagotavlja agroekosistemom [10]. Vrednost ekosistemskih storitev, povezanih z dostopnostjo in kakovostjo vode za kmetijstvo, je v večini ocen le delno odražena. Vegetacija naravnih ekosistemov, kot so gozdovi, lahko bistveno vpliva na kopičenje, infiltracijo in zadrževanje vode v pokrajini. Rastlinske skupnosti običajno igrajo prevladujočo vlogo pri regulaciji nabrekovanja vode in zaščiti tal pred erozijo. Gozdna tla običajno imajo višje stopnje infiltracije kot druga tla in običajno zmanjšujejo vrhove in poplave ter hkrati ohranjajo osnovne tokove [11]. Poleg tega lahko globoko koreninasta vegetacija, vključno z drevesi, izboljša razpoložljivost tako vode kot hranil za druge vrste v ekosistemu. Ta načelo se uporablja na primer v agrogozdarstvu, ki je eno od orodij za odporne kmetijske sisteme. Dostopnost vode v agroekosistemih je odvisna tudi od ekosistemske storitve, ki sestoji iz sposobnosti zadrževanja vlage v tleh. Površinske in podzemne vode (običajno imenovane modra voda) pogosto vstopajo v agroekosisteme prek razvrščanja namakalnih sistemov, in v nekaterih delih sveta je ta pot neizogibna. Vendar pa približno 80% porabe vode v kmetijstvu izvira iz padavin, ki se shranjujejo v vlažnosti tal in rastlinah. Takšno vodo imenujemo zelena voda [13]. Poleg vegetacijskega pokrova organska snov (njena količina in kakovost) in biotske skupnosti tal (edafon) bistveno vplivajo na količino in kakovost vode v tleh ter tako zagotavljajo druge osnovne ekosistemske storitve za kmetijstvo. Pri tem so napovedi razpoložljivosti vode za kmetijstvo predvsem zasnovane na predpostavkah o razpoložljivosti modre vode (tj. površinske in podzemne vode), vendar pogosto zanemarjajo prispevek zelene vode (tj. deževnica v tleh in vegetaciji). Končne napovedi razpoložljivosti vode, npr. leta 2050, morda niso tako pesimistične. Vendar pa podnebne spremembe prinašajo povečano variabilnost padavin. Pričakuje se, da bo to vodilo v večje tveganje suše ali poplav. In povečana temperatura bo prav tako povečala skupno povpraševanje po vodi [6]. Trenutno so na kmetijah že poznane prakse upravljanja z vodo (povezane z zeleno vodo), ki lahko bistveno spremenijo te napovedi pomanjkanja vode. Na primer, z uporabo tehnologij za ohranjanje tal (na primer minimalna obdelava) ali zastiranje se lahko izgubi voda iz tal zmanjša za 35-50%. Prav tako zadrževanje deževnice na kmetijah v površinskih rezervoarjih in ribnikih ali v podzemnih rezervoarjih omogoča kmetom zelo učinkovit način, s katerim lahko povrnejo do 50% vode, ki se običajno izgubi v sistemu [12].
Osnovne ekosistemske storitve, ki so na voljo tudi agroekosistemom, so struktura tal in njegova plodnost. Dobro prezračena tla s zadostno vsebnostjo organske snovi so osnova za distribucijo hranil rastlinam in zadrževanje vode v tleh. Struktura por tal (talna poroznost), agregacija tal in razgradnja organske snovi so vplivani s strani aktivnosti bakterij, gliv in makrofavne (nevretenc, kot so deževniki). Mikroorganizmi posredujejo pri razpoložljivosti hranil skozi razgradnjo detritusa (to je material iz naravne razgradnje kamnin), ostankov rastlin (to je predvsem organska snov) in, kjer je primerno, fiksacijo zraka dušika [14] in [15]. Kmetijske prakse, ki degradirajo strukturo tal in skupnosti talnih mikroorganizmov, vključujejo tradicionalno oranje, pa tudi pogosto obračanje s ploščo ali procese žetve, ki so povezani s močno kompaktiranimi tlemi (pedokompetitivnost). Vendar pa se lahko kmetijske prakse uporabijo za zaščito tal in zmanjšanje tveganja erozije in odtekanja vode. Zmanjšano obdelavo tal (npr. tehnologije brez obdelave) in druge ukrepe za zaščito tal, kot je uporaba zelene gnojnice ali vmesno setev (kot pokrovne kulture), uporaba kompostov in ustrezna vrtilna setev v okviru obdelave pridelka, lahko ohranjajo rodovitnost tal s prispevanjem k dobri strukturi tal, zmanjševanjem izgub hranil in ohranjanjem teh hranil na voljo za pridelke. Na primer, pokrovne kulture olajšajo zadrževanje tal in hranil med posameznimi pridelki znotraj vrtilne setve [1]. Vpliv vrtilne setve se odraža tudi v raznolikosti kmetijskih pokrajin v prostoru in času. Poleg tega ima pokrajina in njena struktura, oziroma prostorska in časovna struktura pokrajine, ogromen vpliv na raven zagotavljanja ekosistemskih storitev in njihovo količino za agroekosistem [4]. Prav tako lahko vključitev ostankov po žetvi prispeva k povečanju vsebnosti organske snovi v tleh. To nazadnje pomaga pri zadrževanju vode in zagotavljanju hranil rastlinam. Vse te procese potem varujejo številne ekosistemske storitve, povezane s strukturo tal, in še posebej njegovo rodovitnostjo [14].
Kmetijstvo in negativni vplivi na ekosistemske storitve
Kmetijski ekosistemi zagotavljajo ljudem osnovne surovine, potrebne za človekovo dobrobit. Vrednost ekosistemskih storitev, povezanih s kmetijstvom, je ogromna in pogosto podcenjena. Prav tako kmetijstvo lahko zagotavlja t. i. negativne storitve, kot so izguba habitata, izpiranje hranil, povezano z erozijo, emisije toplogrednih plinov in onesnaženost s pesticidi, itd. Kmetijstvo samo po sebi predstavlja pomemben pritisk na ekosistemskih storitev [19]. V mnogih antropogenih ekosistemih, običajno tistih na obdelovalnih površinah, ljudje vsako leto dostavijo veliko količino hranil (kar se lahko vidi kot nadomestilo za pridelano biomaso). Ta hranila se nato odnesejo z žetvijo, pri čemer velik del tudi izgubi zaradi izpiranja, odtekanja in drugih procesov. Če izvajamo podobno vrsto kmetovanja na več površinah, potem se njegovi vplivi čutijo na ravni celotne krajine. V primeru hranil v kmetijstvu to vodi v povečanje količine hranil v vodnih virih. To lahko na primer privede do eutrofikacije ali ekotoksičnosti. Na globalni ravni je na primer uporaba mineralnih gnojil podvojila vnos dušika iz ozračja v ekosisteme [10]. S tem se lahko poveča proizvodnja (tj. intenzifikacija kmetijstva) zaradi vnosov hranil, kar lahko na primer vodi v zmanjšanje ekosistemskih storitev, kot je zagotavljanje pitne vode. Intenzifikacija kmetijstva povečuje skupno porabo kemičnih sredstev. Vse to ima posledice za globalne tokove energije in snovi v naravi. Intenzifikacija kmetijstva lahko ogrozi ali poslabša mnoge ekosistemske storitve, ki jih zagotavlja okoliška krajina in njena biotska raznovrstnost. V mnogih regijah sveta je intenzifikacija kmetijstva privedla do poenostavitve strukture krajine z razširitvijo kmetijskih zemljišč, povečanjem velikosti polj, zmanjšanjem vegetacije ob robovih polj in odstranitvijo naravnega okolja [15]. Poenostavitev strukture krajine prispeva k povečanju pritiska škodljivcev prek možnosti, ki jih ponujajo monokulture in njihova območja. Nasprotno pa vodi v zmanjšanje populacij njihovih naravnih
Podpora za ekosistemske storitve na kmetiji in ustrezno upravljanje
Po vsem svetu se agroekosistemi razlikujejo po strukturi in delovanju. Res, oblikovani so bili s strani različnih kultur pod različnimi socio-ekonomskimi pogoji v različnih podnebnih regijah. Funkcionalni agroekosistemi vključujejo na primer letne monokulture, trajne nasade, pašne sisteme, pastoralne sisteme na suhih tleh, tropske rotacijske sisteme, mešane kmetijske sisteme v manjšem obsegu, riževa polja, tropske plantaže (npr. oljna palma, kava, kakav), agrogozdove ali vrstno bogate domače vrtove. Ta raznolikost kmetijskih sistemov vodi v izjemno variabilen obseg in prinaša veliko ekosistemskih storitev. Kot se razlikujejo ponudbe storitev in izdelkov, pridobljenih iz teh agroekosistemov, se razlikujejo tudi podporne storitve, regulativne storitve in kulturne storitve, kar vodi v izjemne razlike v vrednosti, ki jih te storitve zagotavljajo znotraj in zunaj agroekosistema. Medtem ko kmetijstvo pogosto maksimira vrednost oskrbnih storitev, pogosto zmanjšuje ekološke storitve, ki jih zagotavljajo kopenski ekosistemi. Kljub temu pa ustrezno upravljanje ključnih procesov lahko izboljša sposobnost agroekosistemov, da zagotavljajo širok spekter ekosistemskih storitev.
Ustrezno upravljanje na kmetijah lahko bistveno izboljša celotni obseg in kakovost ekosistemskih storitev, ki jih zagotavlja kmetijstvo. Kmetje rutinsko podpirajo oskrbne storitve s pomočjo vnosov in praks za povečanje donosov. Vendar pa lahko ustrezno upravljanje izboljša tudi ekosistemske storitve, kot so opraševanje, biološki nadzor nad škodljivci, plodnost in struktura tal, regulacija vode, spodbujanje biotske raznovrstnosti itd. Na primer, upravljanje obrobne habitate (npr. pobočja, razpršena zelenica v pokrajini ali obrobje zemljišča) znotraj agroekosistema lahko zagotovi potrebne vire za opraševalce ali naravne sovražnike rastlinskih škodljivcev. Priporočljivo je vključiti trajnice v kmetijske prakse, da spodbujamo biotsko raznovrstnost na splošno in zlasti spodbujamo opraševalce in sovražnike. Podpora raznolikosti pridelkov je dosegljiva preko polikultur, pokrovnih pridelkov ali agrogozdov. Podobne prakse lahko koristijo divjim opraševalcem in zmanjšajo vnos agrokemičnih sredstev (npr. pesticidov) ali potrebo po oranju. Hkrati te prakse prispevajo k spodbujanju vezave ogljika - pomembne ekosistemske storitve v zvezi z naraščajočo količino CO2 v ozračju. Vezava ogljika v tleh prav tako zagotavlja dodatne ekosistemske storitve s pomočjo vzdrževanja strukture in plodnosti tal, izboljševanja kakovosti tal, povečanja učinkovitosti pri agronomskih vnosih in izboljšanja kakovosti vode s filtriranjem in denaturacijo onesnaževal. Zlasti ukrepi za zaščito tal, kot so varstvo tal (vključno s praksami minimalizacije) in neobdelava tal, lahko splošno ohranijo vezavo ogljika v tleh. Pri tem pomaga tudi omenjena kolobarjenje in sortiranje pokrovnih pridelkov, ki zmanjšujejo tveganje erozije in prispevajo k vzdrževanju organskega ogljika v tleh. Učinkovito ravnanje z gnojem lahko tudi znatno zmanjša povezane emisije živalskih odpadkov. Nadomestitev sintetičnih dušikovih gnojil z stročnicami, ki izkoriščajo biološko vezavo dušika, prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, kar posledično prispeva k spodbujanju učinka tople grede.
V luči podnebnih sprememb bodo potrebni odporni kmetijski sistemi [17]. Trajnostno upravljanje agroekosistemov ali trajnostna intenzifikacija preko upravljanja s procesi ekosistema ima potencial povečati proizvodnjo hrane, hkrati pa zmanjšati nekatere negativne vplive intenzifikacije na biotsko raznovrstnost in sorodne ekosistemske storitve. Ustreznim kmetijskim upravljavskim praksam, kot so načini, kot so klimatsko odporni kmetijski sistemi, so ključni za uresničitev koristi ekosistemskih storitev in ključni za zmanjšanje negativnih vplivov kmetijstva [4].
Reference
Bernas, J., Konvalina, P., Brom, J., Moudrý, J., Veselá, T., Bucur, D., Dirja, M. & Shim, S. (2020). Agrotechnology as key factor in effective use of water on arable land. Assessment and Protection of Water Resources in the Czech Republic, 275-312.
Fiedler, A. K., Landis, D. A., & Wratten, S. D. (2008). Maximizing ecosystem services from conservation biological control: the role of habitat management. Biological control, 45(2), 254-271.
Frouz, J., & Frouzová, J. (2021). Aplikovaná ekologie (Vol. 3). Charles University in Prague, Karolinum Press.
Hasan, S. S., Zhen, L., Miah, M. G., Ahamed, T., & Samie, A. (2020). Impact of land use change on ecosystem services: A review. Environmental Development, 34, 100527.
Cheng, X., Van Damme, S., Li, L., & Uyttenhove, P. (2019). Evaluation of cultural ecosystem services: A review of methods. Ecosystem services, 37, 100925.
IPCC (2007). Contribution of working group III to the fourth assessment report of the Intergovernmental Panel on Climate Change. Cambridge, UK: Cambridge University Press.
Kay, S., Graves, A., Palma, J. H., Moreno, G., Roces-Díaz, J. V., Aviron, S., Chouvardas, D., Crous-Duran, J., Ferreiro-Domínguez, N., de Jalón, S. G., Măcicăşan, V., Mosquera-Losada, M. R., Pantera, A., Santiago-Freijanes, J. J., Szerencsits, E., Torralba, M., Burgess, P. J. & Herzog, F. (2019). Agroforestry is paying off–Economic evaluation of ecosystem services in European landscapes with and without agroforestry systems. Ecosystem services, 36, 100896.
Klein, A. M., Vaissière, B. E., Cane, J. H., Steffan-Dewenter, I., Cunningham, S. A., Kremen, C., & Tscharntke, T. (2007). Importance of pollinators in changing landscapes for world crops. Proceedings of the royal society B: biological sciences, 274(1608), 303-313.
Kremen, C., Williams, N. M., Aizen, M. A., Gemmill‐Herren, B., LeBuhn, G., Minckley, R., Packer, L., Potts, S. G., Roulston, T., Steffan-Dewenter, I., Vázquez, D. P., Winfree, R., Adams, L., Crone, E. E., Greenleaf, S. S., Keitt, T. H., Klein, A. M., Regetz, J. & Ricketts, T. H. (2007). Pollination and other ecosystem services produced by mobile organisms: a conceptual framework for the effects of land‐use change. Ecology letters, 10(4), 299-314.
MA. (2005). Millenium ecosystem assessment. Ecosystems and human well-being: Synthesis. Island Press, Washington, DC.
Maes, W. H., Heuvelmans, G., & Muys, B. (2009). Assessment of land use impact on water-related ecosystem services capturing the integrated terrestrial− aquatic system. Environmental Science & Technology, 43(19), 7324-7330.
Power, A. G. (2010). Ecosystem services and agriculture: tradeoffs and synergies. Philosophical transactions of the royal society B: biological sciences, 365(1554), 2959-2971.
Rost, S., Gerten, D., Bondeau, A., Lucht, W., Rohwer, J., & Schaphoff, S. (2008). Agricultural green and blue water consumption and its influence on the global water system. Water Resources Research, 44(9).
Sarapatka, B., Abrahamova, M., Cizkova, S., Dotlacil, L., Hluchy, M., Kren, J., Kuras, T., Lastuvka, Z., Lososova, Z., Pokorny, E., Pokorny, J., Pokorny, R., Salasova, A., Tkadlec, E., Tuf, I., Vacha, M., Zamecnik, V., Zeidler, M. & Zalud, Z. (2010). Agroekologie: východiska pro udržitelné zemědělské hospodaření. Bioinstitut.
Sarapatka, B., Urban, J., Cizkova, S., Hejduk, S., Hradil, R., Jurcik, J., Leibl, M., Matlova, V., Moudry, J., Plisek, B., Pokorny, E., Rozsypal, R., Sedlo, J., Skerik, J., Sonkova, R., Travnicek, P., Vanek, D. and Pinschof, Anton (2009). Organic agriculture. IAEI.
Swinton, S. M., Lupi, F., Robertson, G. P., & Hamilton, S. K. (2007). Ecosystem services and agriculture: cultivating agricultural ecosystems for diverse benefits. Ecological economics, 64(2), 245-252.
Weiskopf, S. R., Rubenstein, M. A., Crozier, L. G., Gaichas, S., Griffis, R., Halofsky, J. E., Hyde, K. J. W., Morelli, T. L., Morisette, J. T., Muñoz, R. C., Pershing, A. J., Peterson, D. L., Poudel, R., Staudinger, M. D., Sutton-Grier, A. E., Thompson, L., Vose, J., Weltzin, J. F. & Whyte, K. P. (2020). Climate change effects on biodiversity, ecosystems, ecosystem services, and natural resource management in the United States. Science of the Total Environment, 733, 137782.
Wood, S. A., Karp, D. S., DeClerck, F., Kremen, C., Naeem, S., & Palm, C. A. (2015). Functional traits in agriculture: agrobiodiversity and ecosystem services. Trends in ecology & evolution, 30(9), 531-539.
Zhang, W., Ricketts, T. H., Kremen, C., Carney, K., & Swinton, S. M. (2007). Ecosystem services and dis-services to agriculture. Ecological economics, 64(2), 253-260.