Modul 6 · Poglavje 2
Trajnostno kmetijstvo
Edini vir človeške hrane je poljedelstvo. Ob zagotavljanju globalne prehranske varnosti bi moralo trajnostno kmetijstvo podpirati trajnostno upravljanje zemlje, vode in naravnih virov. Da bi bilo kmetijstvo trajnostno, mora zagotavljati blago in storitve, ki bodo zadovoljili potrebe tako sedanjih kot prihodnjih generacij, hkrati pa ohranjali donosnost, zdravje okolja ter socialno in ekonomsko pravičnost [1, 2]. Sistemi proizvodnje hrane, pa tudi politike in institucije, ki podpirajo globalno varnost preskrbe s hrano, so vse bolj nezmožni zmanjšati nezanesljivo preskrbo s hrano ali zagotoviti okoljsko trajnost [3].
Trajnostni razvoj
Trajnost temelji na načelu, da "zadovoljimo potrebe sedanjosti, ne da bi ogrozili sposobnost prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe". Glavni cilj trajnosti je, da ljudje na Zemlji živijo mirno in dolgoročno. Odločitve na mednarodni, nacionalni in individualni ravni lahko vodi ideja trajnosti [4].
Kot je prikazano na sliki 1, se za opis trajnosti uporabljajo okoljski, ekonomski in socialni steber. Z okoljsko trajnostjo so povezana številna vprašanja, od onesnaževanja do upravljanja z naravnimi viri. Glavni cilj okoljske trajnosti je zmanjšati vpliv človekovih dejavnosti na okolje, hkrati pa spodbujati obnovo in ohranjanje našega naravnega habitata. Varstvo okolja je pogosto prva stvar, na katero pomislimo, ko razmišljamo o trajnosti. Vendar pa koncept trajnosti zajema tudi socialno in ekonomsko trajnost [5].
Ekonomska vzdržnost se nanaša na sposobnost gospodarstva, da neomejeno vzdržuje določeno raven ekonomske proizvodnje. Vključuje doseganje ravnovesja med gospodarsko širitvijo in ustvarjanjem dobička z učinki na ljudi in okolje. [6]. Socialni steber trajnosti se nanaša na vrednote, ki spodbujajo enakost in pravice posameznika. Da bi zagotovili socialno vzdržnost, je treba prepoznati in obvladovati tako pozitivne kot negativne vplive na ljudi [7].
Globalne cilje, imenovane tudi cilji trajnostnega razvoja (SDG), so Združeni narodi (ZN) določili leta 2015 kot sestavni del Agende 2030 za trajnostni razvoj. Zaradi podnebnih sprememb si ta agenda prizadeva zmanjšati revščino, zdravstvene težave, nepismenost in počasno gospodarsko rast. Cilji trajnostnega razvoja so »načrt za doseganje boljše in bolj trajnostne prihodnosti za vse« in vključujejo 169 ciljev poleg 17 ciljev za reševanje teh težav (slika 2). V naslednjih 15 letih bodo cilji trajnostnega razvoja usmerjali nacionalne razvojne načrte [8].
Ker so cilji trajnostnega razvoja med seboj povezani, številni sektorji in panoge vplivajo na različna vprašanja, povezana s cilji trajnostnega razvoja, vključno s kmetijstvom, ki je bistvenega pomena za doseganje ciljev trajnostnega razvoja do leta 2030, kot so jih določili ZN. Kmetijstvo je osrednja točka za številne cilje trajnostnega razvoja [9]. SDG št. 2, ki se nanaša na proizvodnjo hrane, poziva k "končanju lakote, doseganju prehranske varnosti in izboljšane prehrane ter spodbujanju trajnostnega kmetijstva." Vendar brez uspešnega in trajnostnega kmetijskega sektorja drugih ciljev trajnostnega razvoja ni mogoče doseči. Proizvodnja hrane je na primer neločljivo povezana z drugimi izzivi ciljev trajnostnega razvoja, vključno z zagotavljanjem dostopa do čiste vode in sanitarij (SDG št. 6), zagotavljanjem dostopa do cenovno dostopne in čiste energije (SDG št. 7), spodbujanjem dostojnega zaposlovanja in gospodarske rasti (SDG št. 8). ter spodbujanje odgovorne potrošnje in proizvodnje (SDG št. 12). Kmetijstvo posredno vpliva na cilje trajnostnega razvoja za življenje na kopnem (SDG št. 15), enakost spolov (SDG št. 5), podnebne ukrepe (SDG št. 13) in revščino (SDG št. 1). Hrana in kmetijstvo sta osrednjega pomena za Agendo 2030, od izkoreninjenja revščine in lakote do boja proti podnebnim spremembam in ohranjanja naravnih virov [8, 10].
Vprašanja kmetijstva in trajnosti
Kmetijstvo se v 21. stoletju sooča s številnimi izzivi. Glavni pomisleki glede trajnosti, s katerimi se morata ukvarjati živilska in kmetijska industrija, so lakota v državah v razvoju, debelost v razvitih državah, naraščajoče cene hrane, vztrajne podnebne spremembe, naraščajoči stroški goriva in transporta, pomanjkljivosti na svetovnem trgu, globalno onesnaževanje s pesticidi, prilagajanje škodljivcem in odpornost, izguba rodovitnosti tal in organskega ogljika, erozija tal, upadanje biotske raznovrstnosti in dezertifikacija [11, 12].
Trajnostno kmetijstvo je izvedljiva možnost za reševanje temeljnih in uporabnih vprašanj proizvodnje hrane na okoljsko, ekonomsko in družbeno odgovoren način. Vključuje ustvarjanje in izvajanje praks upravljanja, ki podpirajo ekološke procese, da bi ohranili vse vire, zmanjšali količino odpadkov in zaščitili okolje, hkrati pa ohranili ali povečali donosnost kmetije. Ključnega pomena je delo z naravnimi procesi v tleh [13, 14]. Poleg tega je treba skrb za dobro počutje živali obravnavati tudi v kmetijskih podjetjih, ki vključujejo živino [1].
Sedanja stopnja rasti kmetijske proizvodnje je nevzdržna zaradi škodljivih vplivov na naravne vire in okolje. Izgubljenih je do 75 % genske raznovrstnosti poljščin, ena tretjina kmetijskih zemljišč je degradirana, 22 % pasem živali pa grozi izumrtje. Vsako leto se izgubi 13 milijonov hektarjev gozdov zaradi druge rabe zemljišč, več kot polovica ribjih staležev pa je v celoti izkoriščenih. Glavna vprašanja so vse večje pomanjkanje in hitro izčrpavanje naravnih virov v času, ko povpraševanje po kmetijskih proizvodih in storitvah, kot sta hrana in krma, hitro narašča. Območja z najvišjo stopnjo nezanesljive preskrbe s hrano in odvisnosti od kmetijstva naj bi imela najhitrejšo rast prebivalstva [15].
V sistemih trajnostnega kmetijstva so v celoti izkoriščeni že obstoječi pretok energije v tleh, kroženje hranil in vode, koristni organizmi v tleh in naravni nadzor nad škodljivci [13]. Kmetijstvo pomembno prispeva k podnebnim spremembam in je eden najbolj ranljivih gospodarskih sektorjev zanje. Emisije toplogrednih plinov iz kmetijstva se pojavljajo tako znotraj vrat kmetije kot na meji spremembe rabe zemljišč med naravnimi ekosistemi in kmetijskimi zemljišči. Predstavljajo približno 20 % vseh emisij, ki jih povzroči človek [16].
Kot je prikazano na sliki 3, so bile zaradi ravnotežja med naraščajočimi emisijami iz kmetij in padajočimi emisijami zaradi spremembe rabe zemljišč svetovne kmetijske emisije (vključno s tistimi iz procesov sprememb na kmetijah in rabe zemljišč) blizu 11 milijard ton ekvivalenta CO2 ( CO2 ekv.) leta 2019 [16]. Samo emisije toplogrednih plinov, povezane s pridelki in živinorejo, prispevajo približno 5 milijard ton ekvivalenta CO2. v ozračje vsako leto [17].
Azija je imela največje absolutne emisije v letu 2019 (4 milijarde ton), medtem ko sta imeli Oceanija in Latinska Amerika največje emisije na prebivalca (4-6 ton na prebivalca). Afrika je imela največji porast (30 %) od leta 1990, medtem ko je Latinska Amerika zabeležila največje zmanjšanje (20 %). Več kot polovico svetovnih emisij iz kmetijstva predstavljajo Brazilija, Indonezija in Kitajska. V Braziliji in Indoneziji so krčenje gozdov in emisije požarov na šoti prevladovale med nacionalnimi kmetijskimi emisijami, vendar so na Kitajskem največ prispevale emisije iz kmetij [16].
Znotraj kmetijskih vrat so emisije metana, dušikovega oksida in CO2 leta 2019 prispevale več kot 7 milijard ton ekvivalenta CO2 (ekv.), kar je 9-odstotno povečanje od leta 1990. Živina je predstavljala dve tretjini emisij metana in dušikovega oksida. Sprememba rabe zemljišč je prispevala 3,5 milijarde ton ekvivalenta CO2, od tega večino zaradi izgub ogljika zaradi krčenja gozdov in požarov na šotiščih. Od leta 1990 se je prva zmanjšala za približno 30 %, druga pa se je povečala za skoraj 60 % [16].
Trajnostno kmetijstvo in energija
Da bi zadostili naraščajočemu svetovnemu povpraševanju, ga naredili bolj vključujočega, varnega in trajnostnega ter uskladili s Pariškim podnebnim sporazumom in Agendo 2030 za trajnostni razvoj, je treba preoblikovati energetske in prehrambene sisteme. Sistemi za oskrbo s hrano in energijo pomembno vplivajo na okolje, gospodarstva in družbo kot celoto, zaradi česar so bistveni za doseganje številnih ciljev trajnostnega razvoja [18].
Sedanja poraba energije v prehranskem sistemu je netrajnostna. Zaradi pomanjkanja cenovno dostopne, zanesljive in trajnostne energije za milijone ljudi ter mala in srednje velika kmetijsko-živilska podjetja prihaja do znatnih izgub hrane v fazah po žetvi. Preden sploh pride na trg, se izgubi približno 14 % hrane, proizvedene po vsem svetu [19]. Izgube hrane se obravnavajo v celotni dobavni verigi, saj zmanjševanje odpadkov povzroči manjše povpraševanje po zemlji, vodi in energiji ter nižje emisije [20]. Leta 2019 je več kot 2,6 milijarde ljudi plačalo nesorazmerno veliko denarja za življenje brez dostopa do čistih goriv in tehnologij za kuhanje [18].
Tretjino celotnega svetovnega končnega povpraševanja po energiji predstavljajo sistemi kmetijstva in prehrane, večina tega v procesih po žetvi in kot fosilna goriva [21]. Na neki točki v vrednostni verigi izgube hrane povzročijo izgubo približno 30 % te energije [18].
Vse faze proizvodnje, predelave in distribucije hrane do končne porabe so vključene v agroživilske dobavne verige [12]. V svetovnem agroživilskem sistemu je kmetijstvo glavni vir emisij toplogrednih plinov. 10 % do 15 % svetovnih emisij toplogrednih plinov je mogoče pripisati neposredno kmetijstvu. Do 30 % več emisij je posledica dodajanja sprememb rabe zemljišč in krčenja gozdov proizvodnji živalske krme. Metan in dušikov oksid, ki skupaj predstavljata približno 22 % svetovnih emisij, prav tako nastajata predvsem v kmetijstvu [22].
Energija lahko pomaga doseči trajnostno kmetijstvo. To je mogoče doseči z vključitvijo učinkovitih energetskih tehnologij in obnovljivih virov energije v kmetijske sisteme; uporaba odpadkov iz agroživilske industrije za pridobivanje obnovljive energije, zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, povezanih z odpadki, in lovljenje ogljika v prsti in energetskih rastlinah z uporabo biognojil iz biomase. Imeti dovolj energije v prehranjevalnih verigah bi lahko pomagalo pri prilagajanju podnebnim spremembam s povečanjem odpornosti na spreminjajoče se vremenske vzorce in morebitnim povečanjem dohodka z diverzifikacijo izdelkov in storitev, dejavnostmi z dodano vrednostjo in ustvarjanjem lokalnih delovnih mest [18].
Viri
1. FAWC, Sustainable agriculture and farm animal welfare, Farm Animal Welfare Committee 2016: London, UK.
2. HLPE, Food losses and waste in the context of sustainable food systems. A report by the High Level Panel of Experts on Food Security and Nutrition of the Committee on World Food Security, Rome. 2014.
3. Pretty, J.N., J. Thompson, and F. Hinchcliffe, Sustainable agriculture: impacts on food production and food security. International Institute for Environment, Development. Gatekeeper Series, 1996(60).
4. Perdan, S., The Concept of Sustainable development and its Practical Implications. , in Sustainable Development in Practice: Case Studies for Engineers and Scientists. 2nd. ed. John Wiley & Sons Ltd, 2011. pp. 3-25, A. Azapagic, Editor. 2011.
5. Heinberg, R. and D. Lerch, What is sustainability? The post carbon reader, 2010. 11: p. 19.
6. Goniadis, G. and M. Lampridi, Introduction to Sustainable Development, ed. N. Moussiopoulos. 2015: International Hellenic University.
7. Purvis, B., Y. Mao, and D. Robinson, Three pillars of sustainability: in search of conceptual origins. Sustainability Science, 2019. 14(3): p. 681-695.
8. UN. Sustainable Development Goals, United Nations. 2022 13/10/2022]; Available from: https://unstats.un.org/sdgs/.
9. UN, Transforming our world: the 2030 Agenda for Sustainable Development, United Nations, A/RES/70/1, 2015. 2015.
10. Nhemachena, C., et al., Measuring Baseline Agriculture-Related Sustainable Development Goals Index for Southern Africa. 2018. 10(3): p. 849.
11. Lichtfouse, E., et al., Agronomy for sustainable agriculture. A review. Agronomy for Sustainable Development, 2009. 29(1): p. 1-6.
12. Gorjian, S., et al., Sustainable Food and Agriculture: Employment of Renewable Energy Technologies. Current Robotics Reports, 2022. 3(3): p. 153-163.
13. Chel, K., Renewable energy for sustainable agriculture. Agronomy for Sustainable Development, Springer Verlag/EDP Sciences/INRA, 10.1051/agro/2010029 . hal00930477, 2011. 31(1): p. 91-118.
14. UNDP, Sustainable Agriculture, in The International Guidebook of Environmental Finance Tools, United Nations Development Programme (UNDP). 2012, United Nations
15. FAO. Sustainable Agriculture. 2021 09/10/2022]; Available from: https://www.fao.org/sustainable-development-goals/overview/fao-and-the-2030-agenda-for-sustainable-development/sustainable-agriculture/en/.
16. FAO, Emissions from agriculture and forest land. Global, regional and country trends 1990–2019. FAOSTAT Analytical Brief Series No 25. Rome. 2021.
17. Tubiello, F., Greenhouse Gas Emissions Due to Agriculture. 2019.
18. FAO and IRENA, Renewable energy for agri-food systems – Towards the Sustainable Development Goals and the Paris Agreement. Abu Dhabi and Rome. https://doi.org/10.4060/cb7433en, 2021.
19. FAO, Food loss and waste must be reduced for greater food security and environmental sustainability, Food and Agriculture Organization, Rome, www.fao.org/news/story/en/item/1310271/icode/. 2020.
20. FAO, “Energy-Smart” Food for People and Climate Issue Paper, Food and Agriculture Organization, Rome. 2011.
21. FAO, Energy, agriculture and climate change towards energy-smart agriculture, Food and Agriculture Organization of the United Nations. 2016.
22. Andreas Gattinger, J.J., Adrian Muller, Friedhelm Göltenboth and Jørgen Olesen, Mitigating Greenhouse Gases in Agriculture A challenge and opportunity for agricultural policies. 2011: Stuttgart.