Bolj trajnostno gnojenje z vidika podnebnih sprememb

Skupaj s hitro rastjo svetovnega prebivalstva se je povečala tudi poraba hrane. Zaradi povečanja kmetijske proizvodnje se je uporaba kmetijskih vložkov znatno povečala. Glavni cilj tistih, ki danes proizvajajo kmetijske proizvode, je pridobiti čim večjo količino in kakovost proizvodov. Za dosego tega cilja so gnojila eden najpomembnejših vložkov v kmetijstvu. Kemična gnojila se danes pogosto uporabljajo. Količine dušikovih, fosforjevih in kalijevih gnojil, ki se v zadnjih letih uporabljajo v kmetijski proizvodnji po vsem svetu, so prikazane v preglednici 1.

Preglednica 1. Globalna poraba dušikovih, fosforjevih in kalijevih gnojil po letih [1]

Poleg kemičnih gnojil so v rastlinski pridelavi pomembna tudi ekološka gnojila. Po podatkih iz leta 2020 je bilo globalno uporabljenih skoraj 28 milijard ton živalskega gnoja [1]. Čeprav se gnojenje hitro povečuje, so z učinkovito uporabo gnojil povezane izredne nevarnosti. Znano je, da je učinkovitost uporabe gnojil v številnih študijah, ki se danes izvajajo po vsem svetu, še vedno zelo nizka. Uspešnost gnojenja je treba meriti z zagotavljanjem potrebnih prehranskih potreb rastlin v njihovem razvojnem obdobju. To gnojenje mora biti izvedeno na način, ki čim manj škoduje okolju. Danes se po svetu soočamo z resnimi okoljskimi težavami, zlasti zaradi nepravilne in pretirane uporabe gnojil.

Velik del toplogrednih plinov, ki povzročajo globalno segrevanje, se v ozračje sprošča zaradi kmetijskih dejavnosti. Emisije toplogrednih plinov iz kmetijstva so večinoma sestavljene iz metana (CH₄) in dušikovega oksida (N₂O). Z gnojili se v ozračje sprošča veliko emisij toplogrednih plinov. Po podatkih iz leta 2020 je bilo 13 % plinov, sproščenih v ozračje zaradi kmetijskih dejavnosti, posledica sintetičnih gnojil in živalskih gnojev, ki se uporabljajo v tleh [1].

Stopnja povečanja kmetijskih emisij zaradi uporabe kemičnih gnojil je v primerjavi s stopnjami drugih virov emisij sčasoma dosegla veliko višjo raven. Preglednica 2 prikazuje emisije toplogrednih plinov nekaterih kmetijskih dejavnosti v preteklih letih. V zadnjih 60 letih se je količina emisij, ki jih povzročajo kemična gnojila, povečala za 10-krat.

Preglednica 2. Spremembe v stopnjah emisij toplogrednih plinov kmetijstva skozi leta [1].

* Stopnje sprememb temeljijo na vrednostih, realiziranih v letu 2020 v primerjavi z letom 1961.

Okoljski učinki uporabe gnojil

Emisije toplogrednih plinov iz kmetijstva so večinoma sestavljene iz dušikovega oksida (N₂O) in metana (CH₄). Čeprav je teh plinov v ozračju manj kot CO₂, imajo večji potencial za povzročanje globalnega segrevanja. Medvladni forum o podnebnih spremembah (Intergovernmental Panel on Climate Change ali IPCC) navaja, da imata plina CH₄ in N₂O za obdobje 100 let 25- oziroma 298-krat večji potencial za povzročanje globalnega segrevanja kot plin CO2. Molekule dušikovega oksida ostanejo v ozračju povprečno 114 let [2]. Čeprav del emisij N₂O v ozračje vstopa naravno, je velik del globalnih emisij posledica človekovih dejavnosti [3]. Emisije N₂O, ki jih povzročajo človekove dejavnosti, so večinoma posledica kmetijskih dejavnosti, pri čimer ima uporaba dušikovih gnojil pri teh dejavnostih največji delež. Dva glavna načina nastajanja N₂O v kmetijskih površinah sta nitrifikacija in denitrifikacija. Poleg sintetičnih gnojil imajo pomemben vlogo v emisijah toplogrednih plinov v kmetijstvu tudi živalska gnojila. Uporaba živalskega gnoja povzroča približno 22 % vseh emisij toplogrednih plinov iz kmetijstva [1].

Negativni učinki gnojil na okolje niso omejeni le na povzročanje emisij toplogrednih plinov. Povzročajo lahko tudi različne okoljske težave, zlasti zaradi pretirane uporabe. Nekaj pomembnih okoljskih težav je navedenih v nadaljevanju.

Onesnaževanje podtalnice z nitrati

Podzemna voda je v številnih delih sveta pomemben vir pitne vode. Najpomembnejša dejavnika, ki prek pitne vode ogrožata zdravje ljudi, sta mikrobiološka onesnaženost in onesnaženost z nitrati. Gnojila so danes med glavnimi dejavniki, ki povzročajo onesnaževanje podtalnice z nitrati. Čeprav dušikova gnojila vsebujejo neposredno nitrat, se lahko po uporabi enostavno pretvorijo v nitrat. Dušik, ki je bil vnesen v tla in ki ga rastline ne porabijo, se ne zadrži v tleh. Premika se z vodo, zlasti ko se spremeni v nitrat. To je glavni dejavnik onesnaževanja podtalnice z nitrati. 2–10 % dušikovih gnojil, uporabljenih v tleh, se pomeša s površinsko ali podzemno vodo [4]. Mešanje nitratov v tla in nato v površinske in podzemne vode ni izključno posledica uporabe kemičnih dušikovih gnojil. Velika količina dušika se v tla doda z uporabo organskih gnojil. Nitrati, ki nastajajo pri mineralizaciji, povzročajo enakovredno okoljsko škodo.

Kopičenje nitratov v rastlinah

Nitrati predstavljajo težave v površinskih in podzemnih vodah, prav tako pa lahko povzročijo težave, če presežejo določeno raven v rastlinah. Dušik je eden od elementov, ki ga rastline odstranjujejo iz tal v največji meri, ki pa naravno vsebujejo velike količine dušika. Rastline ta dušik uporabljajo pri sintezi nekaterih spojin, zlasti beljakovin. Kljub temu se včasih zaradi prevelike porabe dušikovih gnojil raven dušika, ki ga rastline absorbirajo, poveča in v rastlinah lahko pride do kopičenja nitratov. To je težava zlasti pri zelenjadnicah, katerih listi so užitni.

Nitrat, ki ga zaužijemo s pitno vodo in hrano, se v živih bitjih najprej spremeni v nitrit in nato tvori nitrozaminske spojine. Te spojine so strupene, mutagene in rakotvorne [5].

Nastajanje slanosti tal

Slanost tal je kopičenje vodotopnih soli v tleh v različnih oblikah. Pojavi se lahko naravno in umetno. Naravna slanost se pojavlja zlasti na sušnih in polsušnih območjih. Na teh območjih se topne soli, zaradi izpiranja tal pomešane s podtalnico, s kapilarnostjo prenesejo v zgornje plasti tal. Ta voda se zaradi izhlapevanja odstrani iz okolja, soli pa ostanejo. Slanost, ki se v tleh ustvarja na umeten način, je največkrat posledica namakanja in gnojenja. Na območjih z intenzivno pridelavo se količina slanosti v tleh več let povečuje zaradi uporabe velikih količin gnojil. Ta proces je še hitrejši, če se gnojenje izvaja skupaj s kapljičnim namakanjem. S kapljičnim namakanjem lahko namakamo manjše območje. Zaradi tega je na majhnem območju koncentracija gnojil večja (Slika 1).

Slanost je ena najpomembnejših lastnosti tal, ki omejuje rast rastlin v kmetijski proizvodnji. Zasoljevanje tal negativno vpliva na vnos vode in hranil v rastline. Zaradi povečane koncentracije soli v rastlinskih koreninah se poveča osmotski tlak in rastlina težko absorbira vodo. Poleg tega se zaradi večjega števila nekaterih ionov pojavijo toksični učinki. Pri rastlinah lahko pride do solnega stresa [6]. Različna gojila različno vplivajo na slanost. Koncentracija soli, ki jo povzroči gnojilo v talni raztopini, določa vrednost indeksa slanosti. Vrednosti indeksa slanosti nekaterih dušikovih gnojil so navedeni v preglednici 3. Na območjih, kjer slanost predstavlja velik problem, je treba dati prednost gnojilom z nižjim indeksom slanosti.

Preglednica 3. Vrednosti indeksa slanosti nekaterih gnojil [7].

* Ena enota je enaka 9 kg

Evtrofikacija

Evtrofikacijo lahko opredelimo kot povečanje števila živih organizmov v vodah zaradi povečane količine nekaterih rastlinskih hranilnih elementov. Zaradi tega se zmanjša kakovost vode in vodnih habitatov. Gnojila, ki se uporabljajo v kmetijski proizvodnji, se ob prekomerni uporabi mešajo s površinskimi ali podzemnimi vodami. Gnojila, ki se mešajo z vodo, zlasti tista, ki vsebujejo dušik in fosfor, so glavna onesnaževala, ki povzročajo evtrofikacijo . Čeprav se evtrofikacija večinoma pojavlja na območjih, kot so jezera in ribniki, je včasih vidna tudi v rekah in morjih (Slika 2).

Zaradi povečanja hranilnih elementov se v vodi poveča gostota fitoplanktona, alg in nekaterih vodnih rastlin. Ko odmrejo, tvorijo usedlino na dnu vode, ki jo nato razgradijo mikroorganizmi. Medtem se zaradi intenzivne porabe kisika količina raztopljenega kisika v okolju hitro zmanjšuje. To povzroči smrt drugih vodnih bitij, zlasti rib, in poslabšanje kakovosti vode.

Povečanje učinkovitosti uporabe gnojil in preprečevanje nepotrebne uporabe gnojil

Gnojila, ki so eden najpomembnejših kmetijskih vložkov, imajo zaradi napačne uporabe omejeno učinkovitost. V rastlinski pridelavi se najpogosteje uporabljajo dušikova gnojila. Dušikova gnojila so glavni vir emisij N₂O iz kmetijskih površin v ozračje. Poleg tega, da povzročajo emisije toplogrednih plinov, so prav tako pomemben vzrok številnih okoljskih problemov, kot je navedeno zgoraj. Če njihova uporaba ne bo upoštevana, bodo še naprej predstavljali veliko tveganje za okolje.

Najpomembnejši pogoj za uspešno gnojenje je zadovoljitev prehranskih potreb rastlin v celotnem razvojnem obdobju in pri tem čim manj škodovati ekosistemu.

Učinkovitost uporabe gnojil lahko opredelimo kot zmožnost rastlin, da uporabijo hranilne elemente, potrebne za zdrav razvoj, na optimalni ravni ali sposobnost ustvarjanja rastlinskih delov na najvišji ravni [8].

Čeprav se učinkovitost uporabe dušika razlikuje glede na uporabo in okoljske dejavnike, je globalna učinkovitost približno 25–40 % [9]. Nekateri dejavniki, ki zmanjšujejo učinkovitost uporabe gnojil in stopnje zmanjšanja uporabe gnojil so prikazani v preglednici 4.

Preglednica 4. Nekateri dejavniki, ki zmanjšujejo učinkovitost uporabe gnojil [10].

Trajnostna proizvodnja v kmetijstvu se lahko doseže s preprečevanjem prekomerne uporabe gnojil. Za to je potrebna bolj učinkovita uporaba gnojil in osredotočanje na postopke, ki bodo ohranjali dolgoročno rodovitnost tal.

Uporaba pravilnih programov gnojenja

Globalna prekomerna in nepotrebna uporaba gnojil v kmetijski proizvodnji je eno najpomembnejših vprašanj, ki čakajo na rešitev. Za pravilno gnojenje je zelo pomembno poznati hranilne potrebe gojene rastline. Prav tako je treba pri pripravi prehranskih programov za rastline poznati lastnosti tal. V nasprotnem primeru je zelo težko določiti pravilno količino in ustrezno vrsto gnojila, ki ga je treba uporabiti. Do izgube pridelka pride zaradi uporabe gnojil, ki ne zadostujejo potrebam rastlin. Pretirana uporaba gnojil poslabša produktivnost in kakovost, prav tako pa škoduje okolju. Samo z analizo tal in listov lahko natančno določimo količino in vrsto gnojila, primerno za ta tla. Vzorce tal za gnojenje je treba odvzeti pred setvijo ali sajenjem, pri rastlinah trajnicah pa na začetku rastne sezone.

Pogosto uporabljene metode so gnojenje z živalskim gnojem ali z različnimi organskimi gnojili. Ti postopki so zelo pomembni za zadovoljevanje hranilih potreb rastlin. Če se bo gnojenje na območju kombiniralo z različnim živalskim gnojem, je treba pred gnojenjem opraviti tudi analizo živalskega gnoja. Količino gnojila je treba ustrezno prilagoditi z izračunom vsebnosti rastlinskih hranil v živalskem gnoju.

Pri gnojenju z dušikom je treba gnojilo razdeliti v odmerke, pri čimer je treba upoštevati razvojna obdobja rastlin. Načrte gnojenja je prav tako treba podpreti z ustreznim upravljanjem namakanja. Preostanki uporabljenega dušikovega gnojila na površini tal ali globoko pronicanje zaradi namakanja zmanjšuje učinkovitost uporabe gnojila in povzroča velike okoljske težave.

Pri uporabi dušika je pomembno, da gnojilo uporabite ob ustreznem času in pri tem upoštevate lokalne vremenske napovedi, da preprečite morebitne izgube dušika. Izguba dušika iz tal se povečuje sorazmerno s povečanjem temperature tal in zasičenostjo tal z vodo. Pri upravljanju kmetijskih površin je treba upoštevati povezavo med podnebnimi dejavniki in izgubo dušika. To je razvidno iz preglednice 5 [11].

Preglednica 5. Ocenjene izgube N zaradi denitrifikacije glede na temperature tal in zasičenostjo z vodo

Uporaba gnojil, ki povzročajo manj emisij

Eden največjih virov emisij toplogrednih plinov v kmetijstvu je uporaba gnojil. Zato lahko poznavanje učinkov različnih vrst gnojil na stopnjo emisij in izbira ustreznih gnojil močno pripomoreta k zmanjšanju emisij. V ta namen je študija, izvedena na Kitajskem, primerjala količine emisij toplogrednih plinov različnih vrst gnojil. Cilj študije je bil določiti gnojila z najnižjimi emisijami in najnižjimi stroški [12]. Po pridobljenih podatkih, če ne upoštevamo neposrednih emisij N₂O s polja, so emisije iz gnojil predstavljale 48 % vseh emisij proizvodnje. Raziskovalci so navedli, da je zmanjšanje emisij iz gnojil nujen in prednosten ukrep. Glede na rezultate so ugotovili, da so amonijev bikarbonat, kalcijev superfosfat in kalijev klorid gnojila z najmanjšimi emisijami toplogrednih plinov. Izpostavili so, da se bo količina emisij z uporabo teh gnojil zmanjšala za 49 %.

Za razliko od drugih dušikovih gnojil se pri gnojenju s sečnino sprošča CO₂, dodan med industrijsko proizvodnjo. Sečnina (CH₄N₂O) se v stiku z vodo in encimi ureaze spremeni v amonijeve (NH₄⁺), hidroksilne (OH^-) in bikarbonatne (HCO₃^-) ione. HCO₃^-, ki nastane pri tej reakciji, se po stiku z apnom loči na CO₂ in H₂O. Tako se iz tal sprosti CO₂ [13].

Izvesti bi bilo treba več študij o posledicah različnih vrst gnojil za emisije toplogrednih plinov v tleh z različnimi značilnostmi. Izbira gnojil, ki na teh območjih povzročajo manj emisij, je ključnega pomena.

Povečanje količine organskih snovi v tleh

Pravilno upravljanje rastlinske prehrane na kmetijskih površinah je treba upoštevati skupaj z zadrževanjem organskega ogljika v tleh. Na splošno bo uporaba organskih gnojil in komposta izboljšala skladišče organskega ogljika v tleh bolj kot uporaba anorganskih gnojil. Če je količina organskih snovi v tleh majhna, to negativno vpliva na zdravje tal in zmanjšuje produktivnost. Po drugi strani je tudi povečanje količine organskega ogljika v tleh dober način za boljše skladiščenje ogljika, saj omogoča kmetijskim ekosistemom, da absorbirajo atmosferski CO₂ in ga shranjujejo v tleh [14]. Sežiganje rastlinskih ostankov po žetvi in pretirana uporaba kemičnih gnojil povzročata zmanjšanje bioloških virov, kar zmanjšuje potencialno zmožnost, da kmetijski ekosistem deluje kot ponora ogljika. Prav tako lahko povzroči povečanje emisij zaradi gnojenja.

V študiji, izvedeni v ta namen, so rastlinske ostanke kompostirali z govejim gnojem in jih v kolobarju z ozimno pšenico in koruzo uporabili na različne načine [15]. V študiji so bila uporabljena štiri različna gnojila: 100 % govejega gnoja, 100 % mineralnega dušika, 75 % govejega gnoja + 25 % mineralnega dušika in 50 % govejega gnoja + 50 % mineralnega dušika. Rezultati so pokazali, da zamenjava kemičnih gnojil z organskimi gnojili znatno zmanjša emisije toplogrednih plinov, pridelek pšenice in koruze pa se poveča z dodatkom govejega gnoja. Raziskovalci poudarjajo, da če kemična gnojila nadomestimo z organskimi, se bo kmetijski ekosistem iz vira ogljika spremenil v ponor ogljika in emisije toplogrednih plinov se bodo zmanjšale.

Uporaba gnojil z večjo učinkovitostjo (Enhanced-Efficiency Fertilizer ali EEF)

Povečanje učinkovitosti gnojil, zmanjšanje morebitnih izgub v tleh in zagotavljanje, da rastline bolje koristijo hranila, ki jih vsebujejo tla, so v zadnjih letih postale splošno priljubljene metode. Ta gnojila, ki se na splošno imenujejo gnojila s povečano učinkovitostjo (Enhanced-Efficiency Fertilizers ali EEFs), so opredeljena kot "gnojila z lastnostmi, ki izboljšajo vnos v rastline in zmanjšujejo izgubo hranil" [16]. V takšnih izdelkih se uporabljajo različne metode, kot so premaz, enkapsulacija in dodajanje inhibitorjev. Cilj teh metod je povečati učinkovitost dušikovih gnojil. Gnojila s počasnim in nadzorovanim sproščanjem ter gnojila z inhibitorji imajo ne le večjo učinkovitost uporabe dušika, ampak lahko tudi zmanjšajo emisije N₂O, ki nastanejo pri gnojenju.

Čeprav je jasno, da je vključitev takšnih gnojil v prehranske programe rastlin pomembna za povečanje učinkovitosti proizvodnje in zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, se zdi nujno na nek način subvencionirati nastale stroške.

Mikrobna gnojila

Intenzivna uporaba kemikalij v kmetijstvu za zadovoljevanje vse večjega povpraševanja po hrani povzroča vse večje globalne okoljske težave. Poseganje po alternativnih surovinah za bolj trajnostno proizvodnjo postaja neizogibno. Ena od teh so mikrobna gnojila.

Mikroorganizmi vežejo atmosferski dušik v tla. Ko se nanašajo na semena ali tla, spodbujajo vegetativno rast s povečanjem razpoložljivosti hranil za rastline ali s proizvodnjo sekundarnih metabolitov. Material, sestavljen iz mikroorganizmov, ki živijo v rizosferi in se lahko naselijo ali vstopijo v rastlinska tkiva, se imenuje biološko gnojilo [17]. Ta vrsta gnojil, ki jo večinoma sestavljajo bakterije, ki vežejo atmosferski dušik, vključuje tudi bakterije, ki raztapljajo fosfate in proizvajajo hormone. Bakterije, ki se uporabljajo kot biološka gnojila, se običajno imenujejo rizobakterije za rast rastlin (Plant Growth Promoting Rhizobacter ali PGPR). V dosedanjih študijah je bilo ugotovljeno, da kot PGPR izstopajo predvsem vrste iz rodov Azotobacter, Azospirillum, Burkholderia, Pseudomonas, Bacillus in Paenibacillus [18].

Čeprav sama po sebi pogosto ne zadostujejo, je mogoče z uporabo mikrobnih gnojil zmanjšati uporabo intenzivnih kemičnih gnojil. Na splošno lahko aktivne bakterije, ki so izolirane iz tal, uspešno uporabljamo glede na njihovo učinkovitost in prilagodljivost okolju, v katerem se uporabljajo.

Koristi tehnologij preciznega kmetijstva pri gnojenju

Tehnike preciznega kmetijstva se v zadnjih letih vse bolj uveljavljajo v kmetijstvu. Gre za tehnike, ki so nastala z povezovanjem tehnoloških inovacij in kmetijstva, kar zagotavlja pomembne prednosti zlasti za velika podjetja. Pri preciznem kmetijstvu se uporablja metoda, ki temelji na uporabi različnih stopenj nanosa na območjih z različnimi značilnostmi, namesto da bi se na celotnem območju obdelovanja uporabil enak nanos.

Uporaba gnojil s spremenljivim odmerkom (variable rate fertilizer) je ena od metod, uporabljenih v preciznem kmetijstvu. V zadnjih letih je postala pogosto uporabljena zlasti pri uporabi dušikovih gnojil. Pri uporabi gnojil s spremenljivim odmerkom se uporabljata dve glavni metodi [19]:

• Ena od teh je uporaba spremenljivega odmerka na podlagi zemljevidov. Ta metoda uporablja zemljevide, pridobljene na podlagi parametrov, izmerjenih na terenu.

• Druga metoda je uporaba spremenljivega odmerka na podlagi senzorjev. Pri tej metodi ni kartiranja, temveč se meritve opravljajo sproti s senzorji v realnem času na podlagi značilnosti tal ali rastlin. Podatki, pridobljeni s temi meritvami, se pošljejo aplikatorju s spremenljivim odmerkom, nato se izvede nanašanje (Slika 3).

Glavni namen obeh metod je prilagoditi količino gnojenja ugotovljenim spremembam v tleh ali rastlinah in ne uporabiti fiksne in enake količine gnojila na celotnem polju.

Viri in literatura

1. FAO, (2023). FAOSTAT, Food oath Agriculture Organization of the United Nations. http://www.fao.org/faostat/en/#data, ( Acces date : 16.08.2023).

2. IPCC, (2007) Climate Change 2007: The physical Science Basis . Contribution of Working Group I to the Fourth AssessmentReport of the Intergovernmental Panel on Climate Change [Solomon, S., D. Qin , M. Manning , Z. Chen , M. Marquis , K. B. Averyt , M. Tignor and H.L. Miller ( eds .)]. CambridgeUniversity _ Press , Cambridge, United Kingdom and New York, NY, USA, 996 pp .

3. IPCC, (2013). Climate Change 2013: The physical Science Basis . Contribution of Working Group I to the Fifth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change . [ Stocker , T.F., D. Qin , G.-K. Plattner , M. Tignor , S. K. Allen , J. Boschung , A. Nauels , Y. Xia , V. Bex and P. M. Midgley ( eds .)]. CambridgeUniversity _ Press , Cambridge, United Kingdom and New York, NY, USA, 1585 pp .

4. Sönmez İ, Demir H, (2011). Agricultural Nitrate Pollution and Its Negative Effects. 1st Ali Numan Kıraç Agricultural Congress and Fair with International Participation, 27-30 April, 2011, Proceedings Book: 287-294, Eskişehir.

5. Ekici, K., Alişarlı M. & Sancak, YC, (2008). “ Nitrate and nitrosamines in cheese varieties ”, YYÜ. Journal of the Faculty of Veterinary Medicine. 2:71-72

6. Gürel A, Avcıoğlu R, (2001). “Stress Resistance Physiology in Plants”, chapter 21, Editors: Özcan, S., Gürel, E., Babaoğlu, M., ''Plant Biotechnology II, Genetic Engineering and Applications'', Selçuk University Foundation Publications, 308-313.

7. Mortvedt JJ, (2001). Calculating Salt Index. Fluid Journal . 9(2):8-11.

8. Blair , G., (1993). nutrients efficiency - What do we do really mean ? In : PJ Randall et al. ( Eds .), Genetics Aspects of Plant Mineral Nutrition . Proc . 4th Int . Symp . of genetics Aspects of Plant Mineral Nutrition , pp.205-13, Kluwer Academic Publications, Dordrecht, The Netherlands .

9. Lenka S, Rajendiran S., Vassanda Coumar M., Dotaniya ML and Saha JK, (2016). impact of Fertilizers use on Environmental Quality . Souvenir of National Seminar on “ Environmental concern for fertilizer use in future ” at Bidhan chandra Krishi Viswavidyalaya , Kalyani on February 26, 2016. file:///C:/Users/pc/Downloads/Fertilizeruseonenvironment-JKSaha%20(2).pdf ( Acces data: 10.04.2019).

10. Karaman, M.R., & Turan, M. (2012). Sustainable Management Strategies oath Fertilizer Efficiency Parameters in Plant Nutrition . Soil Water Journal, 1(1), 15-21.

11. Anonymous, (2017). Code of Good Agricultural Practices. Good for Preventing Nitrate Pollution in Waters Caused by Agricultural Activities Agriculture Communiqué on the Code of Practices , COMMUNIQUE NO: 2016/ 46, https://www.resmigazete.gov.tr/eskiler/2017/02/20170211-12.htm, ( Acces data: 21.08.2023).

12. Wang , ZB, Chen , J., Mao, S.C., Han, Y.C., Chen , F., Zhang , LF, ... & Li , C.D. (2017). Comparison of greenhouse gas emissions of chemicals fertilizer types in China's crop production . Journal of Cleaner Production , 141, 1267-1274.

13. Snyder , CS, Bruulsema , TW, Jensen , TL, & Fixen . PE (2009). Review of greenhouse gas emissions from crop production systems oath fertilizer management effects . Agriculture , Ecosystems and Environment, 133: 247–266

14. Elbasiouny H, El- Ramady H, Elbehiry F, Rajput VD, Minkina T, Mandzhieva S, 2022. Plant nutrition below climate change oath soil carbon sequestration . Sustainability 2022, 14, 914. https://doi.org/10.3390/su14020914

15. Liu , H., Li , J., Li , X., Zheng , Y., Feng, S., & Jiang , G. (2015). Mitigating greenhouse gas emissions through replacement of chemicals fertilizer with organic manure in a temperate farmland . Science Bulletin , 60(6), 598-606.

16. Association of Americans plants Food Control Officials , (2013). AAPFCO Official Publication 65. AAPFCO, Little Rock , AR.

17. Çakmakçı R., (2005). Use of Rhizobacteria in Agriculture to Promote Plant Growth . Atatürk University Faculty of Agriculture Journal. 2005; 36(1): 97-107.

18. Çakmakçı, R., (2014). " Effect Mechanisms and Properties of Microorganisms That Can Be Used as Microbial Fertilizer , " Microbial Fertilizer Workshop , 23-24 October, Kastamonu, TC Ministry of Food, Agriculture and Livestock, 60th Anniversary. Directorate of Soil Fertilizer and Water Resources Central Research Institute , ILgaz /Kastamonu, Turkey , pp.5-17, 2014

19. Grisso , R., Alley , M., Thomason , W., Holshouse , D., & Roberson , G. T. (2011). precision farming tools : variable -rate application . Virginia Cooperative Extension , 442-505. https://vtechworks.lib.vt.edu/bitstream/handle/10919/47448/442-505_PDF.pdf?sequence=1 ( Acces data: 22.08.2023).