Človeške strategije prilagajanja na podnebne spremembe v proizvodnji rejne živine

IPCC opredeljuje prilagajanje kot ukrepe, sprejete za zmanjšanje ranljivosti tako naravnih kot človeških sistemov na vplive sedanje ali pričakovane podnebne spremembe. Človeške strategije prilagajanja zajemajo vzrejo, spremembe v proizvodnih in upravljavskih sistemih ter institucionalne in politične spremembe, ki bodo obravnavane v naslednjem poglavju. Slika 1. zagotavlja jedrnat pregled strategij prilagajanja v upravljanju rejne živine, ki ji sledi podrobna razprava. Skratka, človeško prilagajanje vključuje uvedbo praks, ki pomagajo živalim pri prilagajanju na podnebne spremembe in izboljšujejo produktivnost rejne živine.

Genetika živali

Uporaba selektivne vzreje pri rejnih živalih je v preteklih letih privedla do izboljšav v njihovi proizvodni uspešnosti, kar je prispevalo k celotnemu povečanju pridelka. Vendar pa je ta enostranska selekcija naklonjena visoko produktivnim genotipom z visokimi energetskimi potrebami in povečano proizvodnjo presnovne toplote. Posledično obstaja pod tveganje, da bodo takšni genotipi pod pogoji podnebnih sprememb bolj dovzetni za toplotni stres zaradi svoje presnovne obremenitve [2]. Glede na napovedi podnebnih sprememb, ki kažejo na toplejše razmere in pogostejše ekstremne temperature, je en od ukrepov za človeško prilagajanje manipulacija genskega materiala pri rejnih živalih. Opazili so, da določene pasme in vrste rejnih živali kažejo večjo odpornost na toplotni stres, kar je tesno povezano z njihovimi prilagoditvenimi sposobnostmi, kot je podrobno razloženo v prejšnjem poglavju o prilagoditvah živali. Pasme rejnih živali, ki izvirajo iz tropskih regij, so se razvile, da uspevajo v toplejših podnebjih in se spopadajo z pomanjkanjem vode, kar jim daje evolucijsko prednost v kontekstu podnebnih sprememb. Prilagoditve, kot so svetla, kratka in gladka dlaka, večje okončine, povečana površina kože in pljuč, manjša telesna velikost, med drugim, igrajo ključno vlogo pri njihovi sposobnosti prilagajanja. Poleg tega, podobno kot lokalno prilagojene pasme, določene fiziološke in imunološke lastnosti izboljšujejo odpornost teh tropskih pasem v manj kot idealnih rejnih pogojih.

Konvencionalna, označevalno podprta in genomsko usmerjena selekcija

Ker je fenotipski izraz lastnosti v veliki meri določen z genotipom, se različne oblike genetske manipulacije obravnavajo kot ena od možnosti v okviru ukrepov človeškega prilagajanja. Zato sta podedovljivost in aditivna genetska variacija lastnosti, pomembne za termalno odpornost, parametra, od katerih je odvisen uspeh izvajanja takšnih metod. Kljub temu pa fiziološki kazalniki toplotnega stresa, kot so hitrost dihanja (RR), rektalna temperatura (RT) in ocena slinjenja (DS), kažejo nizko podedovljivost [3;4;5] in so nadzorovani z mnogimi kvantitativnimi lokusi lastnosti (QTL), vsak z majhnimi učinki. Posledično je potencial za pomembne genetske napredke s konvencionalnimi selekcijskimi metodami omejen. Drug izziv, na primer pri mlečnih kravah, je identifikacija živali, ki so odporne na toploto, zaradi kompleksne narave toplotnega stresa in negativnih korelacij med toplotno odpornostjo in produktivnimi lastnostmi. To poudarja potrebo po določitvi genomskih variacij, povezanih z lastnostmi toplotne tolerance, s čimer se dodaja še ena dimenzija napredku genomske selekcije (GS) za toplotno odporno rejno živino [6]. Uporaba študij zvezne asociacije genoma (GWAS) za določitev genov, ki urejajo lastnosti prilagajanja na podnebne razmere, kot so učinkovita termoregulacija, izraba krme in imunost, bi lahko pospešila selekcijo živali, ki so bolj odporne na podnebne izzive [7]. Doslej je bil pri mlečnih govedih dosežen napredek pri določanju kandidatnih genov, kot so HSF1, SPAG17, DNAJC8, HSPA9 in DNAJC18, povezanih z toplotno toleranco in lastnostmi proizvodnje mleka, kar olajšuje izbiro z oznakami podprto selekcijo, genomsko selekcijo in pobude za urejanje genov [8].

Poleg zgoraj omenjene selekcije s pomočjo oznak in genomske selekcije druge možnosti, kot sta križanje in urejanje genov, ponujajo poti za manipulacijo živalske genetike za naslavljanje vplivov podnebnih sprememb na rejno živino.

Prilagajanje tropskih rejnih živalskih pasem na podnebno ogrožena območja bi lahko bila uporabna strategija za spopadanje s spreminjajočim se podnebjem. Vendar pa je treba upoštevati nekatere dejavnike, kot so sposobnost živali za uspevanje v različnih okoljskih razmerah, njihova odpornost na lokalne bolezni in njihova splošna primernost za novo podnebje. Poleg tega so te pasme praviloma značilne z nižjo produktivnostjo, kar ni v skladu z modernimi cilji vzreje in potrebami po hrani.

Križanje tropskih in lokalno prilagojenih pasem ter visoko produktivnih rejnih živalskih pasem se kaže kot boljša alternativa. Na primer, razvoj križancev med Bos taurus taurus in zebujskimi govedi (Bos taurus indicus) se je izkazal za učinkovitega pri izboljšanju uspešnosti, hkrati pa ohranja okoljsko odpornost [9]. Ti križanci kažejo izboljšano prilagodljivost na višje temperature, vlažnost in odpornost na parazite, zlasti klopi Boophilus microplus, kar se sorazmerno povečuje s plemensko zgodovino Bos taurus indicus v križancu [10]. Vzreja križancev med tropskimi in visoko produktivnimi pasmami prinaša dvojni vpliv v boju proti podnebnim spremembam. Najprej ti hibridi kažejo povečano odpornost na vročino, določene bolezni in pomanjkanje vode. Hkrati dosežejo izboljšano produktivnost, s čimer zmanjšajo celotni ogljični odtis [11]. Izhajajoč iz morfoloških značilnosti rejnih živali, ki omogočajo boljšo prilagoditev živali iz tropskih regij, so genetske raziskave razkrile gene in mehanizme dedovanja, ki določajo te specifične lastnosti. Nekatere pasme govedi imajo zelo kratko dlako in zmanjšano gostoto foliklov, kar daje fenotip, imenovan "SLICK". Po nekaterih ugotovitvah se učinek SLICK verjetno najbolj izraža prek povečane proizvodnje znoja, namesto zmanjšanja dolžine in gostote dlake [12]. Varianta SLICK je zdaj vnesena tudi v druge pasme, vključno z visoko produktivno pasmo mlečnih krav Holstein, kar ustvarja bolj toplotno tolerantne živali [13].

Vrh obrazca

Dno obrazca

Poleg tropskih pasem imajo lokalno prilagojene pasme, pogosto opredeljene kot genetski viri (AnGR), nedvomno pomembno vlogo pri prilagajanju na podnebne spremembe, kot je prikazano na Sliki 2. Njihova evolucija je potekala v pogojih prilagajanja ekstremnim podnebnim razmeram ter spremljajočim različnim vrstam patogenov in zajedavcev, zaradi česar so pridobili specifične značilnosti. Zato te pasme predstavljajo neprecenljivo bogastvo in če jih temeljito preučimo, lahko služijo kot osnova za razvoj pasem, ki so dobro prilagojene spreminjajočim se razmeram, ki jih prinašajo podnebne spremembe. Številne lokalno prilagojene vrste in pasme so predvsem koncentrirane v sušnih regijah. Kamele na primer, so večinoma prisotne v sušnih območjih, kjer kažejo različne prilagoditve nadmorski višini in podnebju. Jaki so specializirani za preživetje v izjemno težkih razmerah na visokih nadmorskih višinah v sušnih zemljiščih Azije. Po podatkih FAO [16] je več kot 70% pasem oslov, približno 50% pasem ovc in koz ter 30% pasem goveda in konj prilagojenih suhim regijam. Večina domačih pasem pa nima celovite karakterizacije, njihove prilagoditve pa ne vključujejo le odpornosti na vročino, ampak tudi sposobnost preživetja, razvoja in razmnoževanja v primeru sezonskih pomanjkljivosti v prehrani, kot tudi izzive, ki jih postavljajo zajedavci in bolezni.

Trenutno je od številnih vrst sesalcev in ptic domačih le 40, ki igrajo ključno vlogo pri proizvodnji mesa, mleka in jajc. Pomemben del te proizvodnje nosijo ključne vrste, kot so govedo, bivol, koze in ovce. Na žalost je 26 odstotkov pasem domačih živali trenutno ogroženih, pri čemer je že izumrlo 6 odstotkov. Strategije, osredotočene na genetske vire živali, lahko oblikujejo populacije z izbirnim križanjem bolj odpornih pasem, križanjem za večjo odpornost na visoke temperature ali bolezni ali prehodom na alternative vrste, ko te pristope več niso izvedljive. Raznolikost v genetskih virih živali omogoča prilagajanje na podnebne spremembe, nove bolezni, omejene vire hrane in vode ter spreminjajoče se tržne zahteve. Uporaba genetske biotehnologije za uvajanje genov za termo-odpornost - genetsko urejanje v rejo živine je obetaven pristop v strategijah prilagajanja na podnebne spremembe. Raziskovalci so identificirali več genov, povezanih s termo-toleranco pri živini. Ti geni vključujejo beljakovine, toplotne šokove, faktorje prenosa toplotnega šoka, receptorje tiroksina, mitohondrijske inozitolne proteine, izocitrat dehidrogenazo in butirofilinski fosfofruktokin [17]. Raziskave so pokazale, da ti geni igrajo ključno vlogo pri regulaciji različnih fizioloških procesov, ki prispevajo k termo-toleranci. Na primer, beljakovina toplotnega šoka 70 je visoko ohranjena stresno inducirana beljakovina, ki pomaga zaščititi celice pred poškodbami in ohranja celično integriteto. Poleg beljakovin toplotnega šoka so bili med toplotnim stresom pri živini tudi drugi geni, vključeni v regulacijo imunskega odziva in zaustavitev celičnega cikla, identificirani kot izraziti. Z uporabo tehnik genetskega urejanja, kot je CRISPR-Cas9, lahko znanstveniki potencialno vnesejo gene za termo-odpornost v genome živine, s čimer povečajo njihovo sposobnost preživetja in prilagajanja na toplotni stres.

Fizične spremembe

Okoljske spremembe predstavljajo učinkovit pristop za omilitev toplotnega stresa pri živini in jih lahko široko razdelimo na spremembe na prostem in v zaprtih prostorih.

Spremembe na prostem

Za živali, ki so nastanjene na prostem, na travnikih ali pašnikih, učinkovite fizične spremembe vključujejo zagotavljanje zavetišč, ki ščitijo pred sončnim sevanjem hkrati pa omogočajo hlajenje v vročem vremenu [18]. Živali na paši imajo koristi od naravnih virov sence, kot so široke, gosto obložene krošnje dreves, ki spodbujajo povečano izhlapevanje toplote in vlage iz njihovih teles [19]. Kot alternativa ponujajo različne zgrajene zavetišča uporabne rešitve, pri čemer prikazana slika 3 predstavlja sodobno zasnovo na sončni pogon, ki prinaša pomembne energetske prihranke [20]. Poleg tega implementacija sistemov za škropljenje in meglenja dodatno zniža telesne temperature, kot prikazano na sliki 4 [21]. Kombinirani sistemi kažejo večjo učinkovitost, saj ustvarjajo sinergijski učinek, še posebej v aridnih pogojih [22]. Tako integracija sistemov za škropljenje s pokritimi boksi izboljšuje dnevno pridobivanje teže pri prašičih v primerjavi z uporabo le škropilnih sistemov.

Spremembe v notranjosti prostorov

Zaradi specifične narave zaprtih kmetijskih sistemov so živali, ki so nameščene v hlevih, običajno bolj občutljive na mikroklimatske pogoje. Neprekinjeno spremljanje temperature, vlage, plinov in drugih parametrov v hlevih je ključno, še posebej v intenzivnih sistemih z veliko koncentracijo živali. V sodobnem času napredki v tehnologiji precizne kmetijske pridelave omogočajo prilagajanje sistemov ustrezno zaznanim spremembam, kar zagotavlja dosledno zagotavljanje želenih mikroklimatov skozi celoten proizvodni cikel. Prašiči, še posebej, so zelo občutljivi na toplotni stres, kar zahteva visoko učinkovite sisteme hlajenja in prezračevanja [23]. Ilustrativni primer takšnega sistema je prikazan na sliki 5.

Na splošno vključujejo fizične spremembe znotraj zgradb namestitev ali izboljšave prezračevalnih sistemov, izkoriščanje gradbenih materialov za zmanjšanje toplote, kot je izolacija, in optimizacija orientacije hleva. Dodatni ukrepi, kot so prisilna hitrost zraka, megla, razprševanje in sistemi za hlajenje podlage, se prav tako lahko izvajajo [24]. Različni sistemi za klimatizacijo in hlajenje podlage so pokazali izjemno učinkovitost pri blaženju toplotnega stresa [24]. Kljub temu pa je pomembno upoštevati znatne investicijske in obratovalne stroške, pa tudi porabo energije, povezano z njihovim delovanjem. Razvoj in uporaba zelenih tehnologij bosta nedvomno prispevala k njihovemu širšemu sprejemu in okoljski učinkovitosti [20].

Slika 5. Primer prezračevalnih in hlaječih sistemov za velike prašičje farme [23]

Upravljanje krmljenja

Izvajanje prehranskih strategij pomaga vzdrževati hidracijo, ravnotežje elektrolitov in antioksidativno stanje, s čimer zmanjšuje fiziološki napor, povezan s toplotnim stresom, hkrati pa omogoča izboljšanje živalskega nastopa. Te strategije vključujejo prilagoditve sestave prehrane, spremembe v času in pogostosti krmljenja ter učinkovito upravljanje z vodo [18].

Učinkovito upravljanje z vodo: Izvajanje učinkovitih strategij upravljanja z vodo, kot je zagotavljanje zadostnega dostopa do čiste pitne vode in optimizacija učinkovitosti rabe vode pri proizvodnji krme, lahko pomaga omiliti vplive pomanjkanja vode in suše na živinorejo. Zagotavljanje čiste, obilne vode blizu območij hranjenja je bistvenega pomena, še posebej v toplih podnebjih, kjer je voda lahko topla. Zagotavljanje ohlajene vode je pokazalo obetavne rezultate pri izboljšanju živalskega nastopa s zniževanjem telesne temperature, zlasti pri laktacijskih svinjah, povečevanju vnosa krme in proizvodnji mleka [25;26]. Kombiniranje samopostrežbe s možnostjo, da si svinje navlažijo krmo, je tudi izboljšalo vnos krme pri laktacijskih svinjah poleti, primerljivo s sistemom ročnega krmljenja suhe krme [26].

Dopolnjevanje elektrolitov je ključna prehranska strategija za omilitev toplotnega stresa pri živini zaradi izgube preko znojenja in/ali dihanja. Poleg tega Renaudeau et al. [18] poudarjajo pomen zagotavljanja dodatnih antioksidantov, kot sta vitamina E in C, za boj proti oksidativnemu stresu, ki ga povzroča toplotni stres.

Vključevanje maščob v prehrano lahko učinkovito omili toplotni stres, izboljša vnos energije in podpre splošen nastop med povišanimi temperaturami. Maščoba deluje kot gosta energetska sestavina, ključna, ko živali zmanjšajo vnos krme med toplotnim stresom; povečuje gostoto energije, kar pomaga pri zadovoljevanju prehranskih potreb z manjšimi količinami. Poleg tega presnova maščob proizvaja manj toplote kot ogljikovi hidrati ali beljakovine, kar lahko zmanjša tveganja za zdravje, povezana s toploto, in ohranja toplotno ravnovesje. Poleg tega dopolnjevanje maščob izboljša okusnost krme za perutnino, zagotavlja zadosten vnos hranilnih snovi ter spodbuja rast in kakovost trupa pri prašičih pod vplivom toplotnega stresa, s čimer ohranja produktivnost in donosnost v prizadetih proizvodnih sistemih [27;28].

Dopolnjevanje aminokislin: Dopolnjevanje prehrane prašičev s specifičnimi aminokislinami, kot sta lizin in metionin, pomaga pri vzdrževanju sinteze beljakovin in mišične mase med toplotnim stresom, podpira rastni nastop in kakovost trupa pri prašičih, vzrejenih v vročih podnebjih [18].

Dodatki za toplotni stres: Nekateri dodatki krmil, kot so modificirani ali sestavine za zmanjševanje toplotnega stresa, so posebej zasnovani za olajšanje fizioloških učinkov toplotnega stresa. Ti dodatki lahko vključujejo snovi, ki izboljšujejo odvajanje toplote, izboljšujejo zadrževanje vode ali uravnavajo hormonske odzive na toplotni stres, s čimer izboljšujejo udobje in zmogljivost prašičev med obdobji povišanih temperatur. Probiotiki, prebiotiki in fitogeni spojine so pokazali izboljšanje zdravja črevesja in absorpcije hranil, kar povečuje odpornost na toplotni stres. Dodatni dodatki k prehrani, kot so niacin, glivne kulture in konjugirana linolna kislina, so pokazali, da zmanjšujejo vpliv visokih temperatur na zmogljivost tako pri prežvekovalcih kot perutnini [18].

Prilagoditve v prehranjevalnem režimu (čas in/ali pogostost) lahko pomagajo živalim obvladovati toplotni stres. Med vročim vremenom lahko živali hranimo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, ko so temperature nižje [29;30]. Hranjenje v teh časih zmanjšuje toplotni stres in jim omogoča udobnejšo porabo krme. Zagotavljanje manjših, pogostejših obrokov čez dan pomaga uravnavati prebavo in absorpcijo hranil, kar zmanjšuje nastajanje presnovne toplote med prebavo. Poleg zgoraj navedenega so na voljo tudi nekatere druge prilagoditve glede upravljanja s hranjenjem. Uporaba alternativnih virov krme, kot so stranski proizvodi kmetijske industrije in krma na osnovi insektov, pomaga omiliti vpliv nihanja krme zaradi podnebnih sprememb ter ponuja dragocene dodatke, ki so odporni na podnebno variabilnost. Hkrati optimizacija učinkovitosti krme s selekcijskimi vzrejnimi metodami in tehnikami natančnega hranjenja zmanjšuje vnos virov, kar zmanjšuje proizvodne stroške in hkrati povečuje produktivnost. Dodajanje krmnih rastlin, odpornih na podnebne spremembe, kot so suši odporne trave in stročnice, ohranja proizvodnjo živine v regijah s pomanjkanjem vode, potrebuje manj vhodov in povečuje odpornost na podnebno variabilnost.

Sistem upravljanja z živalmi

Prilagoditve upravljanja s kmetijskimi živalmi obsegajo različne strategije, med katerimi so:

1. Diverzifikacija vrst kmetijskih živali ponuja večplasten pristop k prilagajanju podnebnim spremembam v kmetijstvu. Z vzdrževanjem raznolike mešanice vrst in pasem kmetovalci povečajo odpornost, izboljšajo izkoriščanje virov ter povečajo prilagodljivost spreminjajočim se okoljskim pogojem, s tem pa spodbujajo trajnost kmetijskih operacij [31]. Poleg tega tradicionalni kmetje pogosto uporabljajo diverzifikacijo za vzdrževanje visoke raznolikosti znotraj svojih kmetijskih niš in za blaženje podnebnih in ekonomskih izzivov [15;16]. Zato bi njihova uporaba lahko igrala ključno vlogo pri prilagajanju na podnebne spremembe. Raziskave Seo in Mendelsohn [32] kažejo, da majhne kmetije v državah v razvoju kažejo večjo odpornost na podnebne spremembe zaradi svojih raznolikih portfeljev vrst, prilagodljivosti pri prehajanju med vrstami ter odvisnosti od koz in ovc. Nasprotno pa se komercialne mlečne in mesne operacije soočajo z večjo ranljivostjo, saj njihova specializirana narava prehod na druge vrste otežuje. Različni modeli na ravni vrst kmetijskih živali, ki upoštevajo neposredne vplive podnebnih sprememb skupaj z spremembami v agro-ekoloških pogojih in proizvodnih sistemih, kažejo na prehod od goveda in kokoši k kozam in ovcam ob naraščanju temperatur [32]. Kot je bilo že prikazano v Figuri 2, lahko genski viri kmetijskih živali (AnGR) - bazen 38 vrst domačih ptic in sesalcev s preko 8 800 pasmami, ki se trenutno uporabljajo za prehrano in kmetijstvo, igrajo pomembno vlogo v tej strategiji.Vrh obrazcaDno obrazca

2. Prilagoditve gostote paše predstavljajo proaktivni in prilagodljivi pristop k omilitvi podnebnih sprememb v proizvodnih sistemih živinoreje. Raziskave Diaz-Solis et al. [33] in Mu et al. [34] kažejo učinkovitost upravljanja s prožnimi gostotami paše pri zmanjševanju ranljivosti sistemov živinoreje pred sušo in drugimi podnebnimi stresorji. Z uvedbo prožnih gostot paše, ki upoštevajo okoljsko variabilnost, lahko proizvajalci optimizirajo učinkovitost živine ter hkrati zmanjšajo tveganje prekomernega pašenja in izčrpanja pašnih virov med sušnimi obdobji, s tem pa ohranjajo zdravje ekosistemov in povečujejo celotno odpornost na podnebne izzive.

3. Integracija živinoreje s gozdarstvom ali kmetijskimi pridelki ponuja sinergijske prednosti, vključno z izboljšanjem kakovosti tal in kroženjem hranil. Takšni kombinirani pristopi pomagajo pri ohranjanju tal, zmanjšujejo odvisnost od kemičnih substanc ter spodbujajo ekonomske učinke v okviru kmetijskih operacij.

Ryschawy et al. [35] so pokazali, da mešani kmetijsko-živinorejski sistemi ponujajo ekonomsko in okoljsko prijazen pristop k kmetovanju. Ti sistemi vključujejo sočasno pridelavo pridelkov in živine na istem zemljišču, kar omogoča sinergije med različnimi komponentami kmetijskega sistema. Z diverzifikacijo virov dohodka in kroženjem hranil lahko mešani kmetijsko-živinorejski sistemi izboljšajo kmetijsko odpornost na podnebne spremembe in nihanja na trgu. Podobno so Alves et al. [36] raziskovali možnosti za integrirane sisteme kmetijstva, živinoreje in gozdarstva kot trajnostno obliko kmetijske intenzifikacije. Ti sistemi vključujejo sadne nasade ali gozdove z tradicionalno pridelavo pridelkov in živine, ustvarjajoč raznovrstne agroekosisteme, ki nudijo več koristi. S sekvenciranjem ogljika, izboljšanjem rodovitnosti tal in zagotavljanjem dodatnih virov dohodka prispevajo integrirani sistemi kmetijstva, živinoreje in gozdarstva k omilitvi podnebnih sprememb ter podpirajo podeželska življenja.

Reference

Reference

Cheng, M., McCarl, B., & Fei, C. (2022). Climate Change and Livestock Production: A Literature Review. Atmosphere, 13(1), Article 1.

1. Bernabucci, U.; Lacetera, N.; Baumgard, L.H.; Rhoads, R.P.; Ronchi, B.; Nardone, A. Metabolic and hormonal acclimation to heat stress in domesticated ruminants. Animal 2010, 4, 1167-1183.

2. Luo H, Li X, Hu L, Xu W, Chu Q, Liu A, et al. Genomic analyses and biological validation of candidate genes for rectal temperature as an indicator of heat stress in Holstein cattle. J Dairy Sci. (2021) 104:4441–51.

3. Luo H, Hu L, Brito LF, Dou J, Sammad A, Chang Y, et al. Weighted single-step GWAS and RNA sequencing reveals key candidate genes associated with physiological indicators of heat stress in Holstein cattle. J Animal Sci Biotechnol. (2022) 13:108.

4. Otto PI, Guimarães SEF, Verardo LL, Azevedo ALS, Vandenplas J, Sevillano CA, et al. Genome-wide association studies for heat stress response in Bos taurus×Bos indicus crossbred cattle. J Dairy Sci. (2019) 102:8148–58.

5. Dikmen S, Wang XZ, Ortega MS, Cole JB, Null DJ, Hansen PJ. (2015). Single nucleotide polymorphisms associated with thermoregulation in lactating dairy cows exposed to heat stress. J Anim Breed Genet. 132:409–19.

6. Hansen PJ. (2020). Prospects for gene introgression or gene editing as a strategy for reduction of the impact of heat stress on production and reproduction in cattle. Theriogenology. 154:190–202.

7. Worku, D., Hussen, J., Giovanna De Matteis, Schusser, B., & Mohanned Naif Alhussien. (2023). Candidate genes associated with heat stress and breeding strategies to relieve its effects in dairy cattle: a deeper insight into the genetic architecture and immune response to heat stress. Frontiers in Veterinary Science, 10.

8. Trail, J. C. M., Gregory, K. E., Marples, H. J. S., & Kakonge, J. (1985). Comparison of Bos taurus-Bos indicus breed crosses with straightbred Bos indicus breeds of cattle for maternal and individual traits. Journal of Animal Science, 60(5), 1181-1187.

9. Madalena, F. E. (2002). Dairy Animals| Bos Indicus Breeds and Bos Indicus× Bos Taurus Crosses.

10. Patra, A.K. (2017).Accounting methane and nitrous oxide emissions, and carbon footprints of livestock food products in different states of India. J. Clean. Prod. 162, 678–686.

11. Dikmen, S. E. R. D. A. L., Alava, E., Pontes, E., Fear, J. M., Dikmen, B. Y., Olson, T. A., & Hansen, P. J. (2008). Differences in thermoregulatory ability between slick-haired and wild-type lactating Holstein cows in response to acute heat stress. Journal of dairy science, 91(9), 3395-3402.

12. Dikmen, S. E. R. D. A. L., Khan, F. A., Huson, H. J., Sonstegard, T. S., Moss, J. I., Dahl, G. E., & Hansen, P. J. (2014). The SLICK hair locus derived from Senepol cattle confers thermotolerance to intensively managed lactating Holstein cows. Journal of dairy science, 97(9), 5508-5520.

13. FAO: Lıvestock dıversıty helps cope wıth clımate change. Retrıeved from https://www.fao.org/3/i6232e/i6232e.pdfhttps://www.fao.org/3/i6232e/i6232e.pdf

14. Hoffmann, I. (2010). Climate change and the characterization, breeding and conservation of animal genetic resources. Animal Genetics, 41(s1), 32–46.

15. FAO(2006). Breed Diversity in Dryland Ecosystems. Information Document 9, Fourth Session of the Intergovernmental Technical Working Group on Animal Genetic Resources for Food and Agriculture. FAO, Rome. Retrieved from http://www.fao.org/Ag/againfo/programmes/en/genetics/documents/ITWG-AnGr4/CGRFA-WGAnGr-4-06-inf9.pdf.

16. Passamonti, M. M., Somenzi, E., Barbato, M., Chillemi, G., Colli, L., Joost, S., Milanesi, M., Negrini, R., Santini, M., Vajana, E., Williams, J. L., & Ajmone-Marsan, P. (2021). The Quest for Genes Involved in Adaptation to Climate Change in Ruminant Livestock. Animals : an open access journal from MDPI, 11(10), 2833.

17. Renaudeau, D., Collin, A., Yahav, S., de Basilio, V., Gourdine, J.L., & Collier, R.J. (2012). Adaptation to hot climate and strategies to alleviate heat stress in livestock production. Animal, 6(5), 707-728.

18. Veissier, I., Palme, R., Moons, C. P., Ampe, B., Sonck, B., Andanson, S., & Tuyttens, F. A. (2018). Heat stress in cows at pasture and benefit of shade in a temperate climate region. International Journal of Biometeorology, 62, 585-595.

19. Sharpe, K.T., Heins, B.J., Buchanan, E.S., & Reese, M.H. (2021). Evaluation of solar photovoltaic systems to shade cows in a pasture-based dairy herd. Journal of Dairy Science, 104(3), 2794-2806. https://doi.org/10.3168/jds.2020-18821.

20. Stone, A. (2020). Relieving heat stress in dairy cattle. Research OUTREACH, 119. Available at: https://researchoutreach.org/articles/relieving-heat-stress-in-dairy-cattle/

21. Huynh, T.T.T. (2005). Heat Stress in Growing Pigs. Wageningen University and Research. Retrieved from https://www.proquest.com/docview/2449468017/abstract/BAD39E82C2B7419EPQ/

22. Hu, Z., Yang, Q., Tao, Y., Shi, L., Tu, J., & Wang, Y. (2023). A review of ventilation and cooling systems for large-scale pig farms. Sustainable Cities and Society, 89, 104372.

23. Schauberger, G., Mikovits, C., Zollitsch, W., Hortenhuber, S.J., Baumgartner, J., Niebuhr, K., Piringer, M., Knauder, W., Anders, I., Andre, K., et al. (2019). Global warming impact on confined livestock in buildings: Efficacy of adaptation measures to reduce heat stress for growing-fattening pigs. Clim. Change, 156, 567-587.

24. Jeon, J.H., Yeon, S.C., Choi, Y.H., Min, W., Kim, S., Kim, P.J., & Chang, H.H. (2006). Effects of chilled drinking water on the performance of lactating sows and their litters during high ambient temperatures under farm conditions. Livestock Science, 105, 86–93.

25. Pettigrew, J.E., Moser, R.L., Cornelius, S.G., & Miller, K.P. (1985). Feed consumption by lactating sows as affected by feeder design and corn particle size. Journal of Animal Science, 61(suppl.1), 107.

26. Myer, R.O., Brendemuhl, J.H., & Bucklin, R.A. (2008). Effect of season on growth performance of finishing pigs fed low-protein, amino acid supplemented diets. Journal of Applied Animal Research, 34, 1–8.

27. Renaudeau, D., Gourdine, J.L., Silva, B.A.N., & Noblet, J. (2008). Nutritional routes to attenuate heat stress in pigs. In Livestock and Global Climate Change (Eds. P. Rowginson, M. Steele, A. Nefzaoui), pp. 134–138. Hammamet, Tunisia: Cambridge University Press.

28. Holt, S.M., Gaughan, J.B., & Mader, T.L. (2004). Feeding strategies for grain-fed cattle in a hot environment. Australian Journal of Agricultural Research, 55, 719–725.

29. Mader, T.L., & Davis, M.S. (2004). Effect of management strategies on reducing heat stress of feedlot cattle: feed and water intake. Journal of Animal Science, 82, 3077–3087.

30. Martin, G., Barth, K., Benoit, M., Brock, C., Destruel, M., & Dumont, B. (2020). Potential of multi-species livestock farming to improve the sustainability of livestock farms: A review. Agricultural Systems, 181, 102821.

31. Seo S.N. & Mendelsohn R. (2008) Measuring impacts and adaptations to climate change: a structural Ricardian model of African livestock management. Agricultural Economics 38, 151–65.

32. Diaz-Solis, H., Grant, W.E., Kothmann, M.M., Teague, W.R., Diaz-Garcia, J.A. (2009). Adaptive management of stocking rates to reduce effects of drought on cow-calf production systems in semi-arid rangelands. Agricultural Systems, 100, 43-50.

33. Mu, J.E., McCarl, B.A., Wein, A.M. (2013). Adaptation to climate change: Changes in farmland use and stocking rate in the U.S. Mitigation and Adaptation Strategies for Global Change, 18, 713-730.

34. Ryschawy, J., Choisis, N., Choisis, J.P., Bonnain, A., & Gibon, A. (2012). Mixed crop-livestock systems: An economic and environmental-friendly way of farming? Animal, 6, 1722-1730.

35. Alves, B.J.R., Madari, B.E., & Boddey, R.M. (2017). Integrated crop-livestock-forestry systems: Prospects for a sustainable agricultural intensification. Nutrient Cycling in Agroecosystems, 108, 1-4.