Možnosti za spodbujanje in izvajanje strategij za blaženje in prilagajanje

Živinoreja nedvomno igra ključno vlogo pri svetovni prehranski varnosti in gospodarskem razvoju. Glede na neposredno grožnjo podnebnih sprememb je nujno, da čim prej in učinkovito uporabimo vsa razpoložljiva orodja, ki temeljijo na našem trenutnem razumevanju. V prejšnjih poglavjih smo obsežno raziskali povezavo med podnebnimi spremembami in živinorejo ter podrobno razpravljali o strategijah prilagajanja in blaženja za zmanjšanje trenutnih in pričakovanih vplivov. Za pospešitev in izboljšanje uspešnega izvajanja teh strategij je nujna močna podpora v družbenih in vladnih institucijah. To poglavje preučuje priložnosti za spodbujanje in izvajanje sprejetih strategij v živinoreji, s poudarkom na političnih intervencijah, izobraževalnih pobudah in tehnološkem napredku.

Politika in institucionalna podpora

Politike in predpisi so ključni pri ustvarjanju podpornega okvira za prilagajanje in omilitev podnebnih sprememb v proizvodnji živine. Glede na raznolikost vplivov podnebnih sprememb na različne sisteme živinoreje je razumevanje teh razlik ključno za oblikovanje učinkovitih politik in praks [1]. Za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, zmanjšanje okoljskih vplivov in povečanje odpornosti na podnebne spremembe lahko vlade vzpostavijo regulatorne standarde za prakse živinoreje. Ti standardi lahko vključujejo omejitve emisij iz kmetijskih operacij, zahteve za ravnanje z odpadki in načrte za upravljanje hranil ter smernice za trajnostne prakse upravljanja zemljišč. Nekateri najpogosteje uporabljeni predpisi in ukrepi, ki jih vlade uporabljajo, predvsem v razvitih državah, vključujejo naslednje [2].:

• Cenjenje ogljika: Uvajanje mehanizmov cenjenja ogljika, kot so davki na ogljik ali sistemi trgovanja z emisijami, lahko ustvari ekonomske spodbude za proizvajalce živine, da zmanjšajo svoj ogljični odtis. Z določitvijo cene emisij ogljika ti ukrepi spodbujajo kmete, da vlagajo v tehnologije in prakse, ki zmanjšujejo emisije in povečujejo učinkovitost.

• Načrtovanje rabe zemljišč: Predpisi o načrtovanju rabe zemljišč lahko preprečujejo širjenje proizvodnje živine v okoljsko občutljiva območja, kot so gozdovi ali močvirja, in spodbujajo trajnostne prakse upravljanja zemljišč. Predpisi o zoniranju, določitve zaščitenih območij in pogodb o ohranjanju lahko pomagajo ohranjati ključne habitate in ekosistemske storitve ter spodbujati odpornost na podnebne spremembe.

• Upravljanje z vodo: Predpisi, ki urejajo uporabo in upravljanje vode, lahko pomagajo pri reševanju vprašanj pomanjkanja in kakovosti vode, povezanih s proizvodnjo živine. Ti predpisi lahko vključujejo omejitve odvzema vode, zahteve za ukrepe za ohranjanje vode ter smernice za zaščito vodnih virov pred onesnaženjem.

• Dobrobit živali: Zakonodaja in predpisi, usmerjeni v spodbujanje dobrobiti živali v proizvodnji živine, lahko posredno podpirajo prizadevanja za prilagajanje in omilitev podnebnih sprememb z izboljšanjem zdravja in produktivnosti živali. Standardi za nastanitev, ravnanje in prevoz živine lahko zmanjšajo stres in pojavnost bolezni, kar vodi k bolj učinkoviti rabi virov in zmanjšanju emisij toplogrednih plinov na enoto proizvodnje.

• Podpora obnovljivim virom energije: Vlade lahko sprejmejo politike za spodbujanje uporabe tehnologij obnovljivih virov energije, kot so sončne celice ali bioplinske naprave, na živinorejskih kmetijah. Spodbude, kot so zagotovljene odkupne cene, davčne olajšave ali nepovratna sredstva, lahko pomagajo zmanjšati stroške namestitve sistemov obnovljivih virov energije in spodbudijo kmete k proizvodnji čiste energije na kmetiji, kar zmanjša odvisnost od fosilnih goriv in zniža emisije.

Po drugi strani lahko vlade uvedejo spodbude, subvencije in druge politične instrumente za spodbujanje uporabe trajnostnih in na podnebne spremembe odpornih kmetijskih tehnik, kot so agrogoforestacija, rotacijska paša in ukrepi za ohranjanje vode. Na primer, nedavne reforme Skupne kmetijske politike (SKP) Evropske unije so poudarile okoljsko trajnost, vključno z ukrepi za spodbujanje pametnega kmetijstva, odpornega na podnebne spremembe, in podporo agroekološkim pristopom. [3]. Te okoljske pobude so ključne sestavine SKP:

• Kriteriji navzkrižne skladnosti povezujejo finančno pomoč z upoštevanjem predpisov EU glede okoljskih standardov ter zdravja ljudi, rastlin in živali.

• Plačila za zeleno neposredno podporo zahtevajo specifične ukrepe (kot so ohranjanje trajnega travinja, spodbujanje raznolikosti pridelkov in vzpostavljanje ekološko usmerjenih območij), od katerih vsak prispeva k varstvu okolja in boju proti podnebnim spremembam.

• Politike razvoja podeželja podpirajo naložbe in kmetijske prakse, ki spodbujajo podnebne ukrepe in trajnostno upravljanje naravnih virov.

SKP pomembno prispeva k boju proti podnebnim spremembam, saj je približno 1/4 svojega financiranja za obdobje 2014–2020 namenila podnebnim ukrepom. Ti vključujejo zmanjševanje emisij toplogrednih plinov z izboljšanim upravljanjem živinoreje in vlaganjem v skladiščenje gnoja, povečanje sekvestracije ogljika s zaščito tal in obnovo gozdov ter pomoč kmetom pri prilagajanju na podnebne izzive z novimi metodami in tehnologijo. Kot rezultat so se emisije v kmetijstvu zmanjšale za 21 % med letoma 1990 in 2017, ne da bi ogrozili raven proizvodnje. SKP 2023–2027 si prizadeva še dodatno okrepiti podporo za blaženje podnebnih sprememb in se usklajuje z ciljem EU za Zeleni dogovor, ki si prizadeva doseči neto ničelne emisije toplogrednih plinov do leta 2050 [3]. Poleg SKP, ki je glavno orodje kmetijske politike EU, je v veljavi še nekaj pomembnih zakonodajnih in regulativnih ukrepov glede podnebnih sprememb in trajnostne živinorejske proizvodnje [3]:

• Okoljska regulacija: EU je uvedla različne okoljske regulacije, ki vplivajo na živinorejo, vključno z Okvirno direktivo o vodah, Direktivo o nitratih in Direktivo o industrijskih emisijah. Te regulacije si prizadevajo zaščititi kakovost vode, zmanjšati onesnaženje iz kmetijskih dejavnosti in spodbujati trajnostno upravljanje virov.

• Cilji zmanjšanja emisij toplogrednih plinov: EU se je zavezala zmanjšati emisije toplogrednih plinov za vsaj 40 % do leta 2030 v primerjavi z ravnmi iz leta 1990, kot del svojih splošnih podnebnih ciljev v okviru Pariškega sporazuma. Za dosego tega cilja je EU sprejela politike, kot je Uredba o delitvi prizadevanj, ki določa zavezujoče cilje zmanjšanja emisij za sektorje, ki niso zajeti v sistemu trgovanja z emisijami EU, vključno s kmetijstvom.

• Zakonodaja o dobrobiti živali: EU je vzpostavila celovito zakonodajo o dobrobiti živali, ki velja za prakse živinoreje. To vključuje regulacije o sistemih bivanja in oskrbe, prevozu živali ter metodah zakola, ki so namenjene zagotavljanju dobrobiti živali skozi njihovo življenje.

• Obnovljiva energija in energetska učinkovitost: EU je uvedla politike za spodbujanje obnovljivih virov energije in izboljšanje energetske učinkovitosti, kar lahko koristi živinorejskim kmetijam. Pobude, kot sta Direktiva o obnovljivih virih energije in Direktiva o energetski učinkovitosti, nudijo spodbude in podporo za sprejetje tehnologij obnovljivih virov energije in ukrepov za varčevanje z energijo na kmetijah.

• Financiranje raziskav in inovacij: EU zagotavlja sredstva za raziskovalne in inovacijske projekte, namenjene izboljšanju trajnosti v kmetijstvu, vključno z živinorejsko proizvodnjo. Programi, kot sta Horizon 2020 in Strateški načrti skupne kmetijske politike, vključujejo finančne priložnosti za projekte, osredotočene na prilagajanje podnebnim spremembam, omilitvene ukrepe in trajnostne kmetijske prakse.

Te zakonodajne in regulativne ukrepe sestavljajo celovit okvir za obravnavo podnebnih sprememb in spodbujanje trajnostne živinorejske proizvodnje v EU.

Z globalne perspektive, podobno kot v EU, lahko oblikovalci politik spodbujajo naložbe v odporno infrastrukturo, raziskave in svetovalne storitve s tem, da uskladijo kmetijske politike s podnebnimi cilji [4]. Na primer, eno največjih svetovnih združenj skladov - Global Environment Facility (GEF) je v zadnjih 30 letih namenilo več kot 22 milijard dolarjev in pridobilo 120 milijard dolarjev sofinanciranja za več kot 5.000 nacionalnih in regionalnih pobud [5]. Zagotavljanje institucionalne podpore, kot je dostop do kreditov, zavarovanja ali tehnične pomoči, lahko pomaga premagati ovire pri sprejemanju podnebno pametnih praks, zlasti za male kmete ali tiste, ki delujejo v okoljih z omejenimi viri [6].

Na splošno lahko različni finančni mehanizmi, kot so ogljični krediti, plačila za ekosistemske storitve (PES) ali podnebno financiranje, zagotovijo finančne spodbude za živinorejske proizvajalce, da sprejmejo podnebju prijazne prakse. Te spodbude lahko pomagajo pri kritju stroškov, povezanih z uvajanjem novih tehnologij ali prehodom na bolj trajnostne metode kmetovanja [7].

Vzpostavljanje zavedanja in razumevanja

Kmetje pogosto gojijo dvome glede verodostojnosti trditev o obstoju podnebnih sprememb, kljub temu da neposredno doživljajo škodljive vplive na svojo proizvodnjo. Zato je potrebno vzpostaviti zaupanje v znanstveno znanje, kot tudi v ukrepe vlade, ki jih vodijo ta dejstva. Programi usposabljanja lahko povečajo ozaveščenost in razumevanje kmetov o vplivih podnebnih sprememb na proizvodnjo živine. S predavanjem o potencialnih tveganjih in ranljivostih, pa tudi o razpoložljivih prilagoditvenih in blažilnih ukrepih, lahko kmetje sprejemajo informirane odločitve za zaščito svojega preživetja [8].

Poleg kmetov, dvigovanje javne zavesti o pomembnosti trajnostne proizvodnje živine in vlogi potrošnikov pri spodbujanju sprememb lahko ustvari povpraševanje po izdelkih in praksah, ki so prijazne do podnebja. Izobraževalne kampanje, medijski dosegi in potrošniške oznake lahko pomagajo obveščati potrošnike o okoljskem vplivu njihovih prehrambenih izbir ter spodbujajo povpraševanje po trajnostno pridelanih živalskih proizvodih [4;9;10].

Programi usposabljanja in pobude za razvoj zmogljivosti

Programi usposabljanja se lahko razvijejo z namenom izobraževanja kmetov o vplivih podnebnih sprememb ter razpoložljivih strategijah za njihovo blažitev in prilagajanje na te spremembe. Razširitvene storitve, delavnice in demonstracijska kmetija lahko pomagajo pri širjenju znanja in najboljših praks. Usposabljanja igrajo ključno vlogo pri razvoju zmogljivosti proizvajalcev živine za izvajanje praks, ki so prijazne do podnebja. Kmetje morda nimajo dovolj znanja ali tehničnih veščin, potrebnih za sprejetje trajnostnih kmetijskih tehnik.

Usposabljanja lahko to vrzel zapolnijo z zagotavljanjem praktičnega vodenja in izkušenj na področjih, kot so ohranjanje tal, upravljanje z vodo in zdravje živali. Poleg tega lahko s predavanjem o pametnih praksah, kot so izboljšano upravljanje živali, učinkovitost krme in varčevanje z viri, ti programi kmetom omogočijo, da se spopadajo s podnebnimi spremembami. Zato usposabljanja ponujajo dragocene priložnosti za razvoj zmogljivosti in širjenje znanja med proizvajalci živine [2;4].

Dostop do virov

Usposabljanja in intervencije v politiki lahko izboljšajo dostop kmetov do virov in tehnologij, potrebnih za prilagajanje in blaženje podnebnih sprememb. To vključuje dostop do odpornih sort rastlin na podnebne spremembe, suši odporni krmi, izboljšanih pasem živali ter rešitev za obnovljivo energijo. Z omogočanjem dostopa do teh virov lahko politiki in programi usposabljanja omogočijo kmetom, da povečajo svojo odpornost na podnebne spremembe [6].

Raziskave, inovacije, sodelovanje in delitev znanja

Naložbe v raziskave in razvoj novih tehnologij ter inovacije, prilagojene sektorju živinoreje, lahko pomagajo izboljšati odpornost na podnebne spremembe. To lahko vključuje vzrejo bolj tolerantnih pasem živali za visoke temperature, razvoj prehranskih dopolnil, ki zmanjšujejo emisije metana, ali oblikovanje energetsko učinkovitih sistemov za hranjenje živali. Napredki v precizni kmetijski tehnologiji, daljinskem zaznavanju in digitalnih orodjih za spremljanje omogočajo kmetom optimizacijo uporabe virov, zmanjšanje okoljskih vplivov ter učinkovito odzivanje na podnebne spremembe. Na primer, nosljivi senzorji lahko v realnem času spremljajo zdravje in vedenje živali, kar kmetom pomaga prepoznati in omiliti tveganja toplotnega stresa [11]. Raziskave morajo vključevati vplive podnebnih sprememb v prizadevanja rejcev živine za prilagoditev, da informirajo odločitve politike in učinkovito podprejo ciljno usmerjene možnosti prilagoditve. Ugotavljanje teh dokazov je ključno za zagotovitev, da se prilagoditev uskladi s potrebami sektorja živinoreje in zadovolji rastoče povpraševanje po živalskih izdelkih [9].

Spodbujanje sodelovanja in deljenja znanja med deležniki, vključno s kmeti, raziskovalci, politiki in predstavniki industrije, lahko olajša izmenjavo idej, izkušenj in najboljših praks. Platforme, kot so kmetijske mreže, raziskovalna partnerstva in partnerstva med različnimi deležniki, lahko spodbujajo sodelovanje in skupno delovanje. Krepitev inovacijskih zmogljivosti ter ponudba podpore kmetom sta ključna za razširitev trajnostnega in regenerativnega kmetijstva, s čimer se maksimizirajo njegovi pozitivni učinki. Kmetijstvo ima pomemben potencial pri blaženju vplivov podnebnih sprememb, in z vzpodbujanjem sodelovanja med kmeti in drugimi akterji v prehranskem sistemu se lahko izzivi obravnavajo bolj celovito. Iniciative, kot je Test Farms [12], olajšujejo partnerstva med kmeti in zagonskimi podjetji, kar omogoča kmetom pridobivanje novih veščin in zagonskim podjetjem testiranje njihovih rešitev s podporo pri razširjanju.

Upravljanje tveganj

Proizvajalci živine se soočajo z različnimi podnebnimi tveganji, vključno s toplotnim stresom, sušo, izbruhi bolezni in pomanjkanjem krme. Strategije prilagajanja in blaženja lahko pomagajo omiliti ta tveganja in graditi odpornost v negotovosti. Z zagotavljanjem usposabljanja o oceni tveganj in tehnikah upravljanja, pa tudi dostopom do zavarovanja in finančnih podpornih mehanizmov, lahko kmetje bolje obvladujejo podnebno povezane izzive [13].

Zaključno, strategije blaženja in prilagajanja so ključne za gradnjo odpornosti na podnebne spremembe v sistemih proizvodnje živine. Programi usposabljanja, intervencije politike in tehnološke inovacije ponujajo obetavne možnosti za spodbujanje in izvajanje teh strategij. Z naložbami v izobraževanje, podporo politike in raziskave ter razvoj lahko deležniki spodbujajo trajnostne prakse, ki izboljšujejo produktivnost, donosnost in okoljsko trajnost kmetovanja živine.

Reference

1. Thornton, P. K., & Herrero, M. (2014). Climate change adaptation in mixed crop–livestock systems in developing countries. Global Food Security, 3(2), 99-107.

2. FAO. (2022). FAO Strategy on Climate Change 2022–2031.Retrieved from https://www.fao.org/3/cc2274en/cc2274en.pdf

3. European Commission. (n.d.). CAP and Environment.Retrieved from https://agriculture.ec.europa.eu/sustainability/environmental-sustainability/cap-and-environment_en

4. IPCC. (2014). Climate Change 2014: Impacts, Adaptation, and Vulnerability. Contribution of Working Group II to the Fifth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change. Cambridge University Press.

5. IFAD. (n.d.). Global Environment Facility. Retrieved from https://www.ifad.org/en/gef

6. UNDP. (2019). Climate Change Adaptation in Agriculture. United Nations Development Programme. Retrieved from http://www.undp.org/content/undp/en/home/librarypage/environmentenergy/climate_change/adaptation-in-agriculture.html

7. Wollenberg, E., Tennigkeit, T., Dinesh, D., Baumert, S., Röhrig, F., Kirfel-Rühle, L., & Zeppenfeldt, L. (2022). Compensating farmers for ecosystem services: Lessons and an agenda for innovation (executive summary). CompensACTION Policy Brief.

8. Hall, C., & Wreford, A. (2012). Adaptation to climate change: the attitudes of stakeholders in the livestock industry. Mitigation and adaptation strategies for global change, 17, 207-222.

9. Escarcha, Jacquelyn F., Jonatan A. Lassa, and Kerstin K. Zander. (2018). Livestock Under Climate Change: A Systematic Review of Impacts and Adaptation. Climate 6, no. 3: 54. https://doi.org/10.3390/cli6030054

10. Neethirajan, S. Innovative Strategies for Sustainable Dairy Farming in Canada amidst Climate Change.(2024). Sustainability,  16, 265. https://doi.org/10.3390/su16010265

11. Alipio, M., & Villena, M. L. (2023). Intelligent wearable devices and biosensors for monitoring cattle health conditions: A review and classification. Smart Health, 27, 100369.

12. EIT Food. (n.d.). Test Farms. Retrieved from https://www.eitfood.eu/projects/test-farms

13. Sidahmed, A. 2008. Livestock and Climate Change: Coping and Risk Management Strategies for a Sustainable Future. In Livestock and Global Climate Change conference proceeding, May 2008, Tunisia."