Zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu — Modul 4

Zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev temelji v Sloveniji na upoštevanju zahtev Zakona o fitofarmacevtskih sredstvih (ZFfS-1 - Uradni list RS, št. 83/12 in 35/23), Pravilnika o usposabljanju o fitofarmacevtskih sredstvih (Uradni list RS, št. 85/13), Pravilnika o pogojih za opravljanje prometa s fitofarmacevtskimi sredstvi ter o vodenju in posredovanju podatkov o prometu fitofarmacevtskih sredstev (Uradni list RS, št. 107/13 in 30/18), Pravilnika o zahtevah glede pravilnega delovanja naprav za nanašanje fitofarmacevtskih sredstev in o pogojih ter načinu izvajanja njihovih pregledov (Uradni list RS, št. 36/19), Pravilnika o pravilni uporabi fitofarmacevtskih sredstev (Uradni list RS, št. 71/14, 28/18, 56/22 in 155/22), Pravilnika o integriranem varstvu rastlin pred škodljivimi organizmi (Uradni list RS, št. 43/14), Odredbe o prepovedi prometa in uporabe določenih fitofarmacevtskih sredstev na ozemlju Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 31/11 in 83/12 – ZFfS-1), Uredbi (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet in razveljavitvi direktiv Sveta 79/117/EGS in 91/414/EGS (2009/1107), Direktivi 2009/128/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti za doseganje trajnostne rabe pesticidov (Besedilo velja za EGP)Besedilo velja za EGP. (2009/128) in Direktivi Komisije (EU) 2019/782 z dne 15. maja 2019 o spremembi Direktive 2009/128/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede določitve usklajenih kazalnikov tveganja (Besedilo velja za EGP.) (2019/782).

Glede zmanjšanja uporabe FFS se za neposredno obvladovanje škodljivih organizmov v integriranem varstvu rastlin prvenstveno uporabljajo različne nekemične metode varstva rastlin, ki omejujejo populacije škodljivih organizmov pod pragom škodljivosti in imajo prednost pred kemičnim zatiranjem (uporaba FFS). Za te metode se uporablja tudi izraz metode varstva rastlin z nizkim tveganjem (MNT), med njih pa spadajo fizikalni, biotehniški in biotični ukrepi. Med nekemične metode varstva rastlin spada tudi uporaba »FFS z majhnim tveganjem« na osnovi mikroorganizmov, rastlinskih izvlečkov in feromonov, drugih snovi z majhnim tveganjem in uporaba osnovnih snovi.

Zmanjšanje uporabe FFS na kmetijskih in nekmetijskih površinah je mogoče z uporabo nekemičnih metod varstva (mehansko zatiranje škodljivih organizmov, uporaba osnovnih snovi, biotično varstvo rastlin…). Da bi se čim bolj izognili večjemu tveganju za zdravje ljudi, se na nekmetijskih površinah in javnih površinah omejuje ali popolnoma prepoveduje uporaba FFS tam, kjer ni mogoče zagotoviti varne uporabe FFS, oziroma kjer je mogoče škodljive organizme zatirati z alternativnimi metodami. Ob tem je potrebno upoštevati tudi morebitno izpostavljenost ljudi na javnih površinah, ki bi bili lahko ob uporabi FFS izpostavljeni tveganju. Na nekmetijskih površinah, kot so robovi cest, železnica, se izvajajo nekemične metode (npr. zatiranje plevelov z uporabo vodne pare…). Uporaba FFS na športnih igriščih je v smislu zmanjšanja uporabe FFS omejena na točkovno uporabo in to samo v primeru, če je uporaba FFS nujna. Pri tem se zagotovi najmanjša mogoča izpostavljenost ljudi, ki se zadržujejo na igriščih po uporabi FFS.

Zmanjšanje uporabe ffs z uporabo nekemičnih metod varstva rastlin

Fizikalni ukrepi

Fizikalni ukrepi so ukrepi, ki preprečujejo ali omejujejo dostop škodljivih organizmov do gojenih rastlin in ukrepi za lovljenje oz. uničevanje (zatiranje) škodljivih organizmov. S temi ukrepi je mogoče zmanjšati uporabo FFS, kadar je mogoče. Med fizikalne ukrepe spadajo:

čiščenje semena in drugega sadilnega materiala (odstranjevanje primesi - plevelna semena, odstranjevanje okuženih rastlin iz semenskih posevkov ali drugih virov sadilnega materiala - v drevesnicah, matičnih nasadih);
toplotna obdelava sadilnega materiala (potapljanje semena ali drugega sadilnega materiala (cepljenke, cepiči...) v vodno kopel za določen čas na določeni temperaturi - način uničevanja patogenih bakterij, fitoplazem ali virusov v sadilnem materialu; izpostavljenost semena nizkim temperaturam…);
razkuževanje tal s pomočjo vodne pare (v vrtnarstvu, predvsem pri pridelavi v zavarovanih prostorih);
izrezovanje okuženih delov rastlin (jablanova pepelovka, jablanov rak ali hrušev ožig…);
obdelava tal (zmanjšanje populacije škodljivih žuželk v tleh – strune, koruzna vešča…; z oranjem lahko vplivamo na vznik in rast plevelov – predvsem trajnih);
različni ukrepi za obvladovanje škodljivcev (ročno odstranjevanje škodljivcev; spiranje z vodnim ali zračnim tokom; uporaba pepela, diatomejska zemlja…);
uporaba barvnih lepljivih plošč, svetlobnih vab in prehranskih vab za lovljenje škodljivih vrst žuželk (svetlobne vabe, lepljive plošče različnih barv in prehranske vabe so namenjene predvsem spremljanju pojava škodljivcev, v manjši meri pa tudi zmanjšajo njihovo številčnost);
uporaba različnih pasti (za lovljenje glodavcev…) in zvočnih odganjalcev (za ptice ali glodavce);
preprečevanje dostopa škodljivcem do rastlin z ovirami (prekrivke, mreže proti žuželkam – protiinsektne mreže, mreže proti pticam, visoke ovire ob robovih njiv proti naletu žuželk, ograje in električni pastirji proti divjadi);
mehansko zatiranje plevelov (strojno ali ročno okopavanje, brananje oz. krtačenje, košnja, mulčenje…) in
zatiranje plevelov z vodno paro, vročo peno, ožiganje s plamenom (ceste, železnice…)

Biotehniški ukrepi

Pri biotehniških ukrepih obvladovanja škodljivih organizmov gre za postopke, ki izrabljajo nekatere naravne reakcije škodljivcev na določene kemične dražljaje, in sem spada uporaba privabilnih snovi (npr. feromonov), odvračal in prehranskih vab.

Feromoni so snovi, ki jih v majhnih količinah izločajo žuželke in so namenjeni medsebojnemu sporazumevanju osebkov iste vrste. V varstvu rastlin se feromoni uporabljajo predvsem za spremljanje populacij nekaterih gospodarskih škodljivcev v nasadih ali posevkih (za spremljanje različnih vrst zavijačev - jabolčni, breskov…), moljev, sovk in drugih škodljivcev. S feromonskimi vabami ugotavljamo navzočnost in številčnost škodljivcev v času in prostoru.

Na osnovi feromonov so razvite tudi nekatere metode za obvladovanje škodljivcev, ena od teh je metoda konfuzije ali metoda zbeganja. Uporabijo se spolni feromoni, ki motijo samce, da ne najdejo samic za parjenje in zato samice odlagajo neoplojena jajčeca. Metoda zbeganja se uporablja za obvladovanje jabolčnega in breskovega zavijača. Metoda je učinkovitejša, če populacija škodljivcev ni prevelika, če je nasad izoliran in če je v večjem kompleksu.

Feromoni se uporabljajo tudi pri tako imenovanem »masovnem lovljenju«. Uporabijo se feromoni, ki privlačijo žuželke, da se lovijo v ali na pasti. Pasti s feromoni morajo biti v nasadu oz. objektu za pridelavo razporejene enakomerno in v zadostnem številu, da se vanje lahko ujame dovolj veliko število žuželk in tako se lahko zmanjša njihova populacija in posledično škoda, ki jo povzročajo.

Biotični ukrepi

Biotično varstvo je način varstva, kjer gre za uporabo enega organizma za zmanjševanje gostote populacije drugega organizma. Cilj biotičnega varstva je, da drugi organizmi medsebojno vplivajo na škodljivce ali povzročitelje bolezni tako, da jih uničijo ali ovirajo njihov razvoj. Rastlinske patogene glive imajo tudi svoje nasprotnike (antagoniste, patogene), ki jih bodisi parazitirajo bodisi ovirajo njihovo rast z oddajanjem snovi (antibiotikov), ki jim škodujejo, zato med organizmi neprestano poteka tekmovanje za prostor in hrano.

Organizme, ki s svojim načinom življenja pridelovalcu koristijo pri obvladovanju škodljivih organizmov, imenujemo koristni organizmi = naravni sovražniki. V biotičnem varstvu se uporablja znanje o odnosih med vrstami in z izbranimi koristnimi organizmi zmanjšuje populacije škodljivih organizmov in se jih ohranja pod pragom gospodarske škode. Koristni organizmi so žuželke, pršice, entomopatogene ogorčice, glive, bakterije, virusi. Z njimi lahko zatiramo žuželke, pršice, glive, bakterije in tudi nekatere plevele.

Pri biotičnem varstvu rastlin se uporabljajo živi koristni organizmi za obvladovanje škodljivih organizmov. Glede na način delovanja na škodljive organizme, se koristni organizmi uvrščajo v štiri skupine:

1.) Plenilci ali predatorji: so žuželke, pršice…, ki se hranijo z rastlinskimi škodljivci in jih uničijo. Za uspešno vzdrževanje populacije plenilcev mora biti na voljo dovolj škodljivcev v ustrezni razvojni stopnji ter vzpostavljene okoljske razmere, ki omogočajo razvoj plenilcev. Najbolj uspešni domorodni koristni plenilci med žuželkami in pajkovci so polonice, tenčičarice, trepetavke, plenilske hržice, plenilske stenice in plenilske pršice. Plenilci uravnavajo številčnost rastlinskih škodljivcev na prostem in v zavarovanih prostorih.

2.) Parazitoidi: so žuželke, ki so bolj specializirani za gostitelje kot plenilci ali predatorji. V gostitelja (v jajčece, ličinko, bubo ali odrasel osebek škodljivca) odložijo eno ali več jajčec. Izlegle ličinke parazitoida se hranijo s tkivom gostitelja in njegov videz se spremeni, vendar ne pogine takoj. Iz škodljivca izleti odrasel osebek parazitoida. Primer parazitoida, ki se pogosto uporablja v zavarovanih prostorih, je najezdnik rastlinjakovega ščitkarja (Encarsia formosa).

3.) Patogeni: so glive, bakterije ali virusi, ki okužijo svoje gostitelje, žuželke in druge živalske organizme. Prodrejo v njihovo notranjost, povzročijo njihovo slabljenje in morda tudi smrt. Princip delovanja je parazitizem. V patologiji žuželk jih imenujemo tudi entomopatogeni organizmi.

4.) Antagonisti: vplivajo na preživetje ali patogenost škodljivih organizmov, vendar teh ne uporabljajo kot vir hrane. Rast in razmnoževanje škodljivih organizmov zavirajo tako, da z njimi tekmujejo za hrano in prostor (kompeticija) ali pa jih motijo s snovmi, ki jih izločajo (antibioza).

Pristopi v biotičnem varstvu so naslednji:

Varovalno biotično varstvo: temelji na ukrepih, s katerimi varujemo domorodne koristne organizme in jim omogočamo ugodne razmere za naselitev in razmnoževanje;
Klasično biotično varstvo: gre za način biotičnega varstva, kadar poiščemo tujeroden koristen organizem (največkrat na območju izvora škodljivca) in ga vnesemo na območje, kjer se je nenačrtovano razširil tujeroden škodljivec, ki zato nima učinkovitih naravnih sovražnikov;
Množično razmnoževanje in ciljno spuščanje koristnih organizmov: Spuščanje koristnih organizmov na mesto, kjer je treba zmanjšati populacijo škodljivca, je lahko preplavno ali pa sezonsko inokulativno. Sezonski inokulativni vnos koristne vrste pomeni vnos laboratorijsko ali drugače namnožene domorodne ali tujerodne koristne vrste na prosto ali v zavarovan prostor. Takšen organizem vnesemo enkrat ali večkrat v rastni dobi, s ciljem samodejnega nadaljnjega razmnoževanja.

Biotično varstvo ima številne prednosti pred kemičnim varstvom, saj pri biotičnem varstvu ni ostankov FFS v pridelkih in biotični pripravki nimajo karence, prav tako ne poškodujejo rastlin, praviloma ne vplivajo na pojav odpornosti škodljivih organizmov, ne onesnažujejo okolja in niso nevarni ljudem, ki jih uporabljajo.

Uspeh biotičnega varstva je v veliki meri odvisen od znanja uporabnika, saj je potrebno dobro poznavanje škodljivih organizmov in sprememb, ki jih povzročajo na rastlinah, ter pragov škodljivosti. Uporabniki morajo zato biti dobro usposobljeni za spremljanje pojavljanja škodljivih in koristnih vrst organizmov. Ena od negativnih lastnosti biotičnega varstva je, da deluje počasi. Prav tako morajo uporabniki poznati razvojni krog ter prag koristnosti koristnih organizmov. Zelo pomembno je tudi vedeti, kako prevažamo in shranjujemo pripravke s koristnimi organizmi, kdaj jih vnašamo glede na velikost populacije škodljivca, kakšne so razmere na mestu vnosa (temperatura, osvetlitev, vlaga) in kakšna FFS smo uporabljali pred vnosom.

Ob uporabi koristnih organizmov, FFS namreč ne moremo hkrati uporabljati neomejeno, saj so le FFS združljiva s koristnimi organizmi. Raba neustreznega insekticida bo prizadela ali uničila koristne organizme.

Podrobnejše postopke za vnos, gojenje in uporabo koristnih organizmov, torej žuželk, pršic in entomopatiogenih ogorčic ureja v Sloveniji Pravilnik o biotičnem varstvu rastlin (Ur. l. RS, št. 45/06), vnos in uporabo mikroorganizmov (gliv, bakterij in virusov) pa ureja Zakon o fitofarmacevtskih sredstvih.

Pri biotičnem varstvu je bistvena omejitev ta, da smemo uporabljati le koristne organizme, za katere je dokazano, da v okolju ne morejo povzročiti škode z vplivom na neciljne organizme. Vrste koristnih organizmov so lahko domorodne ali tujerodne, domoroden organizem (avtohton) je v nekem ekosistemu zastopan od nekdaj in zato pri uporabi takšnega organizma ne pričakujemo negativnih vplivov. Tujeroden organizem (alohton, eksotičen) pa je tisti organizem, ki na ozemlju ni navzoč oziroma ni bil navzoč, dokler ga ni naselil človek. Del omenjenega pravilnika sta seznama domorodnih in tujerodnih koristnih organizmov, katerih vnos in uporaba sta dovoljena na območju Slovenije. Svetovati, priporočati in oglaševati se smejo samo organizmi, ki so navedeni na teh seznamih.

Zmanjšanje uporabe ffs z uporabo »ffs na podlagi mikroorganizmov, rastlinskih izvlečkov, feromonov, drugih snovi z majhnim tveganjem in osnovnih snovi«

Pod izrazom FFS razumemo vse snovi, ki so namenjene varstvu rastlin ali rastlinskih proizvodov za varstvo pred škodljivimi organizmi. V integriranem varstvu rastlin se z namenom zmanjšanja uporabe kemičnih snovi prednostno uporabljajo FFS, ki so manj nevarna in manj obremenjujoča za zdravje ljudi, živali in okolje. Sem spada tudi uporaba FFS, izdelanih na podlagi mikroorganizmov, rastlinskih izvlečkov, feromonov in snovi z majhnim tveganjem. Za registracijo in uporabo teh pripravkov v Sloveniji veljajo enaki zakonodajni predpisi kot za kemična FFS. Aktualen seznam registriranih FFS na podlagi mikroorganizmov, rastlinskih izvlečkov, feromonov in snovi z majhnim tveganjem je dostopen na spletnem naslovu: http://spletni2.furs.gov.si/FFS/REGSR/FFS_sezn.asp?L=1&S=4&top=1

Zatiranje škodljivcev z entomopatogenimi mikroorganizmi

Zatiranje škodljivcev z entomopatogenimi mikroorganizmi je ukrep, kadar za obvladovanje škodljivih vrst žuželk uporabljamo entomopatogene glive, entomopatogene bakterije ali viruse in je zatiranje zasnovano na patologiji žuželk, takrat tudi govorimo o mikrobiotičnem varstvu. Glive, bakterije ali virusi morajo biti za uporabo pripravljeni, tako da jih lahko shranjujemo in nanašamo, pri tem pa morajo ohraniti visoko stopnjo vitalnosti, da se po nanosu učinkovito aktivirajo. Entomopatogene glive okužijo žuželke v različnih razvojnih stopnjah (odrasle žuželke, ličinke, bube). Med entomopatogenimi glivami so največjo uporabnost pri zatiranju škodljivcev pokazale glive iz rodov Beauveria in Metarhizium, čeprav uporabljajo in preizkušajo še mnogo drugih. Pri entomopatogenih bakterijah je že desetletja za zatiranje škodljivcev zelo razširjena uporaba bakterije Bacillus thuringiensis (B.t.). Te bakterije tvorijo proteine v obliki kristalov, ki se v prebavilih žuželk pretvorijo v toksine in povzročijo smrt žuželke. Entomopatogeni virusi okužujejo predvsem ličinke žuželk, ko jih te zaužijejo. Za biotično varstvo so primerni predvsem virusi z ozkim krogom gostiteljev. V ekološkem in integriranem pridelovanju jabolk se je v Sloveniji že uveljavila uporaba pripravka na osnovi granuloznega virusa Cydia pomonella za zatiranje jabolčnega zavijača.

Varstvo pred boleznimi na podlagi gliv in bakterij

V varstvu pred boleznimi na podlagi gliv in bakterij se uporabljajo organizmi, kot so največkrat prav glive in bakterije, ki parazitirajo glive ali ovirajo njihovo razmnoževanje in razvoj. Poleg parazitizma, kompeticije in antibioze nekateri koristni mikroorganizmi delujejo tudi tako, da povečajo odpornost rastlin proti boleznim ali pa spodbujajo rast rastlin, ki zato lažje prenesejo poškodbe, ki so jih povzročili škodljivi organizmi. Podobno kot uporabljamo varovalni pristop pri biotičnem varstvu pred škodljivci, tudi pri obvladovanju za rastline patogenih gliv ali bakterij lahko izrabljamo mikroorganizme, ki so že zastopani na rastišču, oziroma povečujemo njihovo številčnost in različnost. Z dodajanjem organske snovi (zeleni podor, organska gnojila, kompostirano lubje in drugi komposti), rahljanjem tal in zagotavljanjem primerne vlažnosti spodbudimo razmnoževanje saprofitskih gliv in bakterij. Pri uporabi mikrobiotičnih pripravkov za zatiranje rastlinskih bolezni je treba upoštevati opozorila glede mešanja z drugimi fungicidi, da ne uničimo aktivnega mikroorganizma. Pripravki so učinkoviti na omejenem temperaturnem območju, pri nekaterih je potrebna tudi predpriprava škropilne brozge za pospešitev kalitve trosov koristne glive. Karenc za mikrobiotične pripravke ni, ali pa so zelo kratke.

Uporaba FFS na podlagi rastlinskih izvlečkov, feromonov in snovi z majhnim tveganjem

Rastlinski izvlečki so sestavljeni iz ene ali več snovi, najdenih v rastlini, in pridobljeni iz rastlin ali njihovih delov s postopkom stiskanja, mletja, drobljenja, destilacije, ekstrakcije, fermentacije ali drugim postopkom. Pri varstvu rastlin pred ŠO gre za uporabo različnih snovi, ki nastajajo v presnovnih procesih rastlin in ki imajo pomembno vlogo pri varovanju rastline pred škodljivimi organizmi. V svetu so med bolj poznanimi in uporabnimi snovmi rastlinskega izvora pripravki, ki vsebujejo aktivno snov piretrin, ki je naravni insekticid, pridobljen v obliki prahu ali olja bolhača Chrysanthemum cinerariifolium oz. Chrysanthemum coccineum. Med komercialno dostopnejšimi pripravki z insekticidnim delovanjem najdemo tudi izvleček, pridobljen iz drevesa Neem (Azadirachta indica) – neemovo olje. To vsebuje številne sekundarne metabolite, med njimi salanin, ki deluje odvračalno (oz. repelentno) in žuželke odvrača od hranjenja, ter azadirahtin, ki pri žuželkah zavira rast ter povzroča motnje pri razmnoževanju in metamorfozi. Poleg insekticidnega učinka neemovo olje deluje še nematocidno, baktericidno in fungicidno.

V skupino FFS spadajo vse snovi, razen hranil, ki vplivajo na življenjske procese in rast rastlin (rastlinski rastni regulatorji, snovi za spodbujanje odpornosti pri rastlinah) ter snovi, ki jih uporabljamo pri postopkih biotehniških načinov obvladovanja ŠO (feromoni, odvračala ali repelenti). Nekatere izmed naštetih snovi so glede na posebna merila in kriterije opredeljene kot snovi z majhnim tveganjem. Informacije o snoveh z majhnim tveganjem so na voljo v evropski podatkovni zbirki o FFS (https://ec.europa.eu/food/plant/pesticides/eu-pesticides-database/active-substances/?event=search.as).

Uporaba osnovnih snovi

Osnovne snovi, ki se lahko uporabljajo za varstvo rastlin, so tiste snovi, ki niso problematične, ne povzročajo motenj hormonskega ravnovesja in nimajo nevrotoksičnih ali imunotoksičnih učinkov. Odobrene so za druge namene in se običajno ne uporabljajo za varstvo rastlin in ne dajejo v promet kot fitofarmacevtska sredstva - FFS, vendar so kljub temu uporabne za varstvo rastlin, bodisi neposredno v pripravkih, ki so sestavljeni iz osnovnih snovi. Za osnovne snovi se lahko štejejo snovi, ki izpolnjujejo merila za živila. Uporabo osnovnih snovi v Evropski uniji (EU) odobri Evropska komisija.

Seznam dovoljenih aktivnih snovi, ki so odobrene kot osnovne snovi za varstvo rastlin se nahaja na spletni strani MKGP-UVHVVR: https://www.gov.si/teme/osnovne-snovi-za-varstvo-rastlin/. Zraven slovenskih imen v prvem stolpcu so v drugem stolpcu navedena latinska ali angleška imena. Nekatere od teh snovi lahko uporabnik uporablja tudi v ekološki pridelavi, kar je navedeno v tretjem stolpcu.