Modul 4 · Poglavje 2
Povečevanje lokalne kmetijske proizvodnje in prehransko samooskrbo
Uvod
Prehranska varnost, kot jo je opredelil Odbor Združenih narodov za svetovno varnost preskrbe s hrano, pomeni, da imajo vsi ljudje ves čas fizični, socialni in ekonomski dostop do zadostne, varne in hranljive hrane, ki ustreza njihovim željam po hrani in prehranskim potrebam. aktivno in zdravo življenje. (1)
Prehranska samooskrba
Samooskrba s hrano in nestanovitnost cen sta postali prednostna politična agenda vlad (2) Povečanje raznolikosti pridelkov je agroekološki pristop za izboljšanje prehranske samooskrbe, tako da lahko mali proizvajalci ohranijo stabilnost svojih prehranskih sistemov in zmanjšajo tveganja stresa, kot so, izbruhi škodljivcev ali suše (3). Regija lahko poveča stabilnost svojega prehranskega sistema z izgradnjo lastnega prehranskega samooskrbnega modela (4). Proizvodnja hrane je izhodišče v analizi suverenosti in prehranske varnosti. Ustvarjanje prihodkov z učinkovito poljsko proizvodnjo zagotavlja resnično osnovo produktivnosti (5). Tradicionalna kmetijska proizvodnja proizvodnih sistemov določa dostop do hrane in pridobivanje dopolnilnega dohodka s prodajo proizvodov in stranskih proizvodov; to se obravnava kot rezultat integracije življenjskih strategij (6).
Izzivi pri proizvodnji hrane ob zagotavljanju varnosti hrane ob zmanjšani uporabi fitofarmacevtskih sredstev
Pričakuje se, da se bo svetovno prebivalstvo povečalo na eno tretjino. FAO ocenjuje, da bo morala kmetijska proizvodnja, če se bodo trenutni trendi rasti dohodka in potrošnje nadaljevali nezmanjšano, povečati za 60 odstotkov, da bo zadovoljila pričakovano povečano povpraševanje po hrani in krmi . Svetovno povpraševanje po hrani se bo do leta 2050 povečalo za 60 % v primerjavi z ravnmi iz leta 2006 zaradi povečanja števila prebivalcev in sprememb prehranjevalnih vzorcev, podnebne spremembe pa bodo nenehno vplivale na globalne prehranske sisteme. Število ljudi, ki jih prizadene lakota po vsem svetu, narašča od leta 2014 kljub temu, da se je proizvodnja hrane v zadnjih 3 desetletjih podvojila. V letu 2019 je dve milijardi ljudi ali 25,9 % svetovnega prebivalstva izkusilo lakoto ali pa ni bilo rednega dostopa do hranljive in zadostne hrane. (7)
Temeljna naloga kmetijstva je zagotavljanje ustreznih količin neoporečne hrane oziroma izboljšanje samooskrbe s kmetijskimi pridelki, ki jo silijo podnebne spremembe z vse pogostejšimi naravnimi nesrečami, zaradi katerih je pridelava hrane vse bolj nepredvidljiva, ter številnimi kriznimi dogodki, povezanimi s kmetijstvom. svetovno gospodarstvo. Zagotavljanje zadostnih količin varne hrane ob upoštevanju načela trajnosti, ohranjanja naravnega okolja, prostora in biotske raznovrstnosti ni lahka naloga, saj kmetijsko pridelavo nenehno ogrožajo številne rastlinske bolezni, škodljivci in rastlinske invazivne vrste, ki zmanjšujejo kakovost in količino pridelkov ter neposredno vplivajo na kakovost hrane in ekonomičnost pridelave kmetijskih rastlin. Za doseganje zastavljenega cilja se je treba osredotočiti tudi na skrb za okolje ter zmanjševanje tveganj in vplivov uporabe fitofarmacevtskih sredstev (FSS), ki so pomemben element varovanja zdravja rastlin, na zdravje ljudi in okolje. (8)
Zatiranje škodljivcev, ki poškodujejo pridelke in rastline, je potrebno tako za zaščito varnosti preskrbe s hrano kot tudi za zagotavljanje sposobnega dohodka kmetom za njihovo proizvodnjo. To je treba storiti ob čim manjšem tveganju za ljudi in okolje. Takšen pristop z uporabo naravnih metod, kadar koli je to mogoče, in kemičnih pesticidov kot zadnje možnosti, se imenuje „integrirano zatiranje škodljivcev“ (IPM). Evropska komisija je objavila podatkovno zbirko, ki predstavlja pregled metod IPM, ki so trenutno na voljo, skupaj s študijo, ki ocenjuje njihovo učinkovitost in možnosti za njihovo nadaljnjo uporabo.
Podatkovna zbirka vključuje približno 1300 primerov praks, tehnik in tehnologij v osmih načelih IPM, vzpostavljenih na ravni EU in mednarodni ravni, kot so uporaba kolobarjenja in uravnoteženo gnojenje, spremljanje škodljivih organizmov, ciljna in zmanjšana uporaba ter, kar je še pomembneje, prednostna uporaba, za nekemične metode zatiranja škodljivcev. Baza podatkov vključuje tudi 273 "smernic za posamezne pridelke", ki so jih razvili nacionalni organi in javni organi držav članic za izvajanje zahtev IPM v skladu z Direktivo o trajnostni rabi pesticidov (SUD). Ta pregled praks, vzpostavljen po dveh letih dela, kaže, da obstaja velika raznolikost možnosti sprejemanja in izvajanja IPM v državah EU. Vsi primeri so predstavljeni v nacionalnih jezikih s kratkim uvodom v angleščini. Ta zbirka orodij je namenjena navdihu nacionalnih organov, kmetijskih svetovalcev itd., da razvijejo in izvajajo pristope IPM po prilagoditvi lokalnim/regionalnim kmetijskim in kmetijsko-podnebnim razmeram. Podatkovna baza, ki gostuje v platformi JRC za modeliranje podatkov o ekonomiji virov (DATAm), se bo redno posodabljala z dodatnimi primeri. (9)
Splošni pregled strategije IPM
Temelj direktive je spodbujanje celovitega zatiranja škodljivcev, za katerega so splošna načela določena v Prilogi III k Direktivi. Poleg spodbujanja ekološkega kmetovanja je IPM eno od orodij za zatiranje škodljivcev z nizkim vnosom pesticidov, IPM pa morajo izvajati vsi poklicni uporabniki.
IPM vključuje celovit pristop k preprečevanju in/ali zatiranju rastlinam škodljivih organizmov z uporabo vseh razpoložljivih informacij, orodij in metod
Cilj IPM je ohraniti uporabo pesticidov in druge oblike posegov le na ravneh, ki so ekonomsko in ekološko upravičene ter zmanjšujejo ali minimizirajo tveganje za zdravje ljudi in okolje.
Trajnostnim biološkim, fizikalnim in drugim nekemičnim metodam je treba dati prednost pred kemičnimi metodami, če zagotavljajo zadovoljivo zatiranje škodljivcev.
Opredelitev
Integrirano zatiranje škodljivcev pomeni skrbno upoštevanje vseh razpoložljivih načinov varstva rastlin in posledično vključevanje ustreznih ukrepov, ki zavirajo razvoj populacij škodljivih organizmov ter ohranjajo uporabo fitofarmacevtskih sredstev in drugih oblik poseganja na raven, ki je ekonomsko in ekološko upravičena ter zmanjšuje ali zmanjšati tveganja za zdravje ljudi in okolje. „Integrirano zatiranje škodljivcev“ poudarja rast zdravega pridelka z najmanjšimi možnimi motnjami v kmetijskih ekosistemih in spodbuja naravne mehanizme zatiranja škodljivcev.
Načela zatiranja škodljivih organizmov
1.Preprečevanje in/ali zatiranje škodljivih organizmov je treba med drugimi možnostmi doseči ali podpreti zlasti z:
kolobarjenjem,
uporabo ustreznih tehnik pridelave (npr. tehnika zastarele gredice, roki in gostote setve, podsetev, ohranitvena obdelava tal, obrezovanje in direktna setev),
uporaba, kjer je primerno, odpornih/tolerantnih kultivarjev ter standardnega/certificiranega semena in sadilnega materiala,
uporaba uravnoteženih praks gnojenja, apnenja in namakanja/odvodnjavanja,
preprečevanje širjenja škodljivih organizmov s higienskimi ukrepi (npr. z rednim čiščenjem strojev in opreme),
zaščita in krepitev pomembnih koristnih organizmov, npr. z ustreznimi ukrepi varstva rastlin ali uporabo ekološke infrastrukture znotraj in zunaj proizvodnih območij.
2. Škodljive organizme je treba spremljati z ustreznimi metodami in orodji, če so na voljo. Takšna ustrezna orodja bi morala vključevati opazovanja na terenu ter znanstveno utemeljene sisteme za opozarjanje, napovedovanje in zgodnje diagnosticiranje, kjer je to izvedljivo, ter uporabo nasvetov strokovno usposobljenih svetovalcev.
3. Poklicni uporabnik se mora na podlagi rezultatov monitoringa odločiti, ali in kdaj bo uporabil ukrepe za varstvo rastlin. Trdne in znanstveno utemeljene mejne vrednosti so bistvene komponente za odločanje. Za škodljive organizme je treba pred tretiranjem, kjer je to izvedljivo, upoštevati mejne vrednosti škodljivih organizmov, določene za regijo, posebna območja, pridelke in posebne podnebne razmere.
4. Trajnostnim biološkim, fizikalnim in drugim nekemičnim metodam je treba dati prednost pred kemičnimi metodami, če zagotavljajo zadovoljivo zatiranje škodljivcev.
5. Uporabljeni pesticidi so čim bolj specifični za cilj in imajo najmanj stranskih učinkov na zdravje ljudi, neciljne organizme in okolje.
6. Poklicni uporabnik mora ohraniti uporabo pesticidov in druge oblike posegov na ravni, ki je potrebna, npr. z zmanjšanimi odmerki, zmanjšano pogostostjo nanosov ali delnimi nanosi, pri čemer upoštevajo, da je stopnja tveganja v vegetaciji sprejemljiva in ne povečujejo tveganja za razvoj odpornosti v populacijah škodljivih organizmov.
7. Kadar je znano tveganje odpornosti proti fitofarmacevtskemu ukrepu in kjer raven škodljivih organizmov zahteva večkratno nanašanje pesticidov na pridelke, je treba uporabiti razpoložljive strategije proti odpornosti, da se ohrani učinkovitost proizvodov. To lahko vključuje uporabo več pesticidov z različnimi načini delovanja.
8. Poklicni uporabnik naj na podlagi evidenc o uporabi pesticidov in monitoringa škodljivih organizmov preveri uspešnost uporabljenih ukrepov varstva rastlin. (10)
Prednosti zanašanja na lokalno kmetijstvo za prihodnost
Pomen lokalne hrane
Sodobnemu človeku ne sme biti vseeno, kakšno hrano uživa. Iz zdravstvenega vidika je priporočeno uživanje sezonske zelenjave in sadja iz lokalnega okolja, saj sta običajno bolj optimalno dozorela in imata višjo biološko (hranilno) vrednost. Razlogi za nakup lokalne hrane so različni in sicer:
Zmanjša razdaljo, ki jo hrana prepotuje
Velik del hrane na policah supermarketov je prepotoval velike razdalje, da je prišel na vaš krožnik. S skrajšanjem prehranjevalne verige lahko potrošniki zmanjšajo prehranske kilometre in zmanjšajo emisije ogljika. Predvsem pa tudi zmanjšate količino onesnaževanja, ki ga posredno povzročate s porabo. Lokalni nakup lahko resnično pomaga zmanjšati vaše emisije toplogrednih plinov in vaš splošni vpliv.
Je bolj zdravo
Večja je verjetnost, da boste dobili kakovostnejše izdelke, če boste nakupovali lokalno. Če je vir lokalni, vam je zagotovljena popolna sledljivost do kmetije. Lokalni hrani ni treba dodajati nobenih konzervansov in drugih kemikalij, da ostane sveža med prevozom. Sadje in zelenjava začneta izgubljati hranilne snovi v 24 urah po tem, ko ju poberemo, zato je lokalno pridelana hrana, ko je pobrana na vrhuncu zrelosti, najbolj polna s hranili.
Vključeno je manj embalaže
Nakupovanje na lokalnih tržnicah je priložnost za zmanjšanje odpadne hrane in embalaže. Velik del proizvedene hrane se zavrže od semena do krožnika, odpadki pa nastajajo v vseh fazah dobavne verige; od proizvodnje in žetve do distribucije in potrošnje (kjer se v tej fazi pojavi največji odstotek odpadkov).
Pomaga lokalnemu gospodarstvu
Na najbolj osnovni ravni, ko kupite lokalno, več denarja ostane v skupnosti. Če si podrobneje ogledamo, kako se denar pretaka, lahko vidimo globoke gospodarske posledice zadrževanja denarja v mestih ali regijah in kako je usoda mnogih skupnosti v državi in svetu vse bolj odvisna od tega. Ker lokalni kmetje nimajo enakih stroškov prevoza in distribucije kot velika kmetijska podjetja, lahko obdržijo več dobička od svoje prodaje, kar malim kmetijskim podjetjem pomaga postati uspešnejša.
Genetska raznolikost je zaščitena
Številne vrste gojenih proizvodov uporabljajo sodobne komercialne tehnologije iz določenih genskih verig. Pri kmetovanju v malem obsegu lahko kmetje uporabljajo različne vrste pridelkov z veliko različnimi barvami, kar pomaga ohranjati gensko raznovrstnost pridelkov. Podobno je mogoče na majhni kmetiji gojiti različne živali, kar pomaga povečati biotsko raznovrstnost in potrošniku ponudi več možnosti. (11)
Slika3: https://www.green-sail.com/blog/why-locally-produced-food-should-always-be-your-first-choice
Na podeželju lahko pomaga ustvarjati delovna mesta ravno lokalna proizvodnja hrane, kar krepi lokalno gospodarstvo. Poleg tega se zagotavlja večja prehranska varnost, zlasti za skupnosti po vsem svetu, ki trpijo zaradi lakote in revščine. Po nekaterih raziskavah je bilo ugotovljeno, da ko mali kmetje postanejo prednostna naloga v svetovnem prehrambenem sektorju, lahko skupnosti uspevajo. Prav tako je lokalna hrana pogosto veliko boljšega okusa kot hrana, ki prihaja z industrializiranih kmetij. Sezona pobiranja pridelkov se začne na vrhuncu zrelosti, ne pa zgodaj, da sčasoma dozorijo. Posledično so lokalna živila oziroma pridelki bolj bogata s hranili. Ni jim treba potovati tako daleč - dlje ko hrana stoji, več hranilnih snovi se sprosti. Družbeni premik k sezonskemu prehranjevanju bi zahtevalo, da se pričnemo zanašati na lokalno kmetijstvo, kar bi prav tako pomagalo pri hranilnih miljah. V številnih državah so poznani tako imenovani sezonski koledarji hrane, kot na primer v Južni Afriki, kjer poznajo EatOut, ki ponuja infografiko sezonskih pridelkov. Tajska ponuja Union Fresh Seasonal Charts z barvnim kodiranjem za sezonska živila. Celo na Nizozemskem, imajo dostop do vodnikov po sezonski hrani in na voljo je veliko možnosti sveže zelenjave. Če zdaj vlagajo v lokalne kmetije, lahko skupnosti vlagajo v lokalne kmetije tudi v prihodnosti. Lokalna proizvodnja hrane tako posledično podpira lokalne družine, ohranja gensko raznovrstnost in lokalne lokacije med rastlinami, kar pomeni, da bodo prihodnje kmetije bolj trde in zdrave. V prihodnje se bomo morali bolj zanašati na lokalno kmetijstvo, če želi industrija nahraniti naraščajoče prebivalstvo in ohraniti gospodarstvo. Majhne kmetije povečujejo varnost preskrbe s hrano za obubožane skupnosti ter imajo manjši vpliv na okolje. To so razlogi, ki jih lahko podpira vsak, saj prebivalstvo in povpraševanje še naprej naraščata.
Reference
Intrenational food policy research institute
Clapp J (2017) Food self-sufficiency: Making sense of it, and when it makes sense. Food policy 66: 88-96
Kc K B, Pant L P, Fraser E D, Shrestha P K, Shrestha D (2016) Assessing links between crop diversity and food self-sufficiency in three Copyright@ Jean Pierre Enriquez | Biomed J Sci & Tech Res | BJSTR. MS.ID.005061. Volume 31- Issue 2 DOI: 10.26717/BJSTR.2020.31.005061 23988 agroecological regions of Nepal. Regional Environmental Change 16(5): 1239-1251. 5. Bucagu C, Vanlauwe B, Van Wijk M T, Giller K E (2014) Resource use and
. Bucagu C, Vanlauwe B, Van Wijk M T, Giller K E (2014) Resource use and food self-sufficiency at farm scale within two agro-ecological zones of Rwanda. Food security 6(5): 609-628.
Falcon W P, Naylor R L (2005) Rethinking food security for the twentyfirst century. American Journal of Agricultural Economics, 87(5): 1113-1127.
Barrientos S D L, Magana M A (2016) Milpa and backyard contribution to self-sufficiency food in Mayan communities of Yucatan. Social Studies 24(47): 182-203
International Journal of Environment and Climate Change 13(3):104-108
MOŽNOSTI IN UKREPI ZA ZMANJŠANJE TVEGANJA ZARADI RABE FITOFARMACEVTSKIH SREDSTEV Gregor UREK1 , Matej KNAPIČ2 , Meta ZEMLJIČ URBANČIČ3 , Vojko ŠKERLAVAJ4 , Andrej SIMONČIČ5 , Jolanda PERSOLJA6 , Magda RAK CIZEJ7 , Sebastjan RADIŠEK8 , Mario LEŠNIK9
https://www.green-sail.com/blog/why-locally-produced-food-should-always-be-your-first-choice